Civil court rejects appeal; property usage fee claim valid regardless of administrative construction legality.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Vprašanje obveznosti plačila uporabnine tožeči stranki v civilno pravnem razmerju ni odvisno od pravilnosti ravnanja toženih strank v upravnem postopku v zvezi z gradnjo objekta na njihovem zemljišču.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so prvo, drugo in tretjetožena stranka dolžne nerazdelno plačati tožeči stranki 4.677,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov in sicer od 500,75 EUR od 18. 4. 2003 dalje, od 166,92 EUR od 30. 6. 2004 dalje, od 201,60 EUR od 31. 12. 2005 dalje, od 245,00 od 31. 12. 2006 dalje, od 251,00 EUR od 31. 12. 2007 dalje, od 750,00 EUR od 31. 12. 2008 dalje, od 750,00 EUR od 31. 12. 2009 dalje, od 750,00 EUR od 31. 12. 2010 dalje, od 750,00 EUR od 31. 12. 2011 dalje in od 312,50 EUR od 23. 5. 2012 dalje, vse do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Sklenilo je, da so vse tri tožene stranke dolžne nerazdelno plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 4.008,97 EUR, v petnajstih dneh od prejema prvostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka do plačila.

2. Proti sodbi so se pritožile tožene stranke in uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje so predlagale, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi ter odloči o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke. Podrejeno pa predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču pred drugim sodnikom. Zahtevale so povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

Dosedanji potek postopka

5. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da bo v nadaljnjih razlogih poimenovalo vse tri toženke s skupnim imenom tožena stranka.

6. Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke zahtevala vrnitev dela nepremičnine parc. št. 1 k.o. X v neposredno posest in sicer v tistem delu, ki po celotni dolžini meji na parcelno številko 2 k.o. X. Zahtevala je tudi odstranitev asfalta ter opustitev vsakega nadaljnjega poseganja v to nepremično (1. točka zahtevka). Nadalje je zahtevala, da ji tožena stranka plača uporabnino za zemljišče navedeno v 1. točki v znesku tedanjih 150.000,00 SIT od dneva vložitve tožbe do dne plačila (2. točka tožbenega zahtevka). Okrajno sodišče v Domžalah je z delno sodbo in sklepom (P 136/2010-76) z dne 20. 10. 2010 ugodilo 1. točki tožbenega zahtevka tožeče stranke. O 2. točki tožbenega zahtevka (odločanje glede plačila uporabnine) pa se je Okrajno sodišče izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da bo o zadevi odločalo stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Navedena odločba je bila potrjena s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani (II Cp 441/2011 z dne 4. 5. 2011).

7. Sodišče prve stopnje (Okrožno sodišče v Ljubljani) je torej v nadaljnjem postopku odločalo le še o zahtevku tožeče stranke na plačilo uporabnine (219. člen ZOR in 196. člen OZ).

8. Sodišče prve stopnje je v navedeni zadevi prisodilo tožeči stranki uporabnino za koriščenje dela nepremičnine, v lasti tožeče stranke, ki predstavlja dovoz do zemljišča, ki je v lasti tožene stranke.

Odgovor na pritožbene navedbe

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče druge stopnje dolžno ponovno preizkušati pravilnost izpodbijane sodbe glede pravnega temelja za obračunavanje uporabnine za dovoz do nepremičnine, ki jo uporablja tožena stranka. Presojo, da ne gre za javno cesto je namreč opravilo že Okrajno sodišče v Domžalah s pravnomočno sodbo, na katero je sodišče druge stopnje pri odločanju v tem pritožbenem postopku vezano. Le ta temelj pa ves čas postopka tožena stranka tudi problematizira. Zato s pritožbenimi navedbami o temelju zahtevka, ki za odločitev v tem pritožbenem postopku niso pravno odločilnega pomena, tožena stranka ne more uspeti, niti ni sodišče druge stopnje nanje dolžno odgovarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da vložitev ustavne pritožbe zoper odločitev Okrajnega sodišča v Domžalah in Višjega sodišča v Ljubljani, s katero tožena stranka izpodbija ustavnost odločitve rednih sodišč, ni razlog za prekinitev tega postopka. Za takšno postopanje sodišča v konkretni zadevi namreč ni nobene pravne podlage.

11. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala zastaranje tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine. Ob tem tožena stranka tudi v pritožbi le ponavlja svoje stališče v prvostopenjskem postopku, da je uporabljala dovoz do svojega zemljišča že vsaj od leta 1988 in je torej že iztekel petletni rok za uveljavljanje plačila uporabnine. Tožena stranka pa ne napada razlogov v izpodbijani sodbi (prvi odstavek na 5. strani sodbe), da je tožeča stranka zahtevala plačilo uporabnine (šele) od 30. 6. 2001 dalje, tožbo pa je vložila 18. 4. 2003. Glede na določen splošni petletni zastaralni rok (371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo na podlagi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek še ni zastaran, torej pravilna. Tožeča stranka namreč ni zahtevala od tožene stranke plačila uporabnine za čas pred 30. 6. 2001. Pritožbena trditev, da je tožena stranka uporabljala sporni dovoz že najmanj od leta 1988 se pokaže kot nepomembna za odločitev.

12. Skladnost zgrajenega objekta tožene stranke z zazidalnim načrtom in gradbenim dovoljenjem, ustrezno speljanem dovozu, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Vprašanje obveznosti plačila uporabnine tožeči stranki v civilno pravnem razmerju, namreč ni odvisno od pravilnosti ravnanja toženih strank v upravnem postopku v zvezi z gradnjo objekta na njihovem zemljišču.

13. Predložitev mnenja izvedenca B. K. v pritožbenem postopku, vsebuje nedovoljene nove trditve tožene stranke. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni zatrjevala, zakaj brez svoje krivde teh navedb ni zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato teh trditev sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato ni upravičena do plačila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tudi ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve. Sodišče druge stopnje je njene stroške štelo kot nepotrebne (155. člen ZPP). Zato nobeni stranki ne pripadajo stroški pritožbenega postopka.