Bankruptcy administrator's appointment of co-administrator for objection hearing upheld under insolvency law.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

[JEDRO]

S tem, ko je upravitelj za pristop na narok za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti pooblastil osebo, ki je tudi upraviteljica in je opravila strokovni izpit, je svoje dolžnosti ustrezno opravil in jih s svojim dejanjem ni kršil.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom J. P. razrešilo funkcije upravitelja (1. točka izreka), za novega upravitelja imenovalo J. V. (2. točka izreka) in ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki nove upraviteljica opravlja naloge in pristojnosti upravitelja (3. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je razrešeni upravitelj pravočasno pritožil. Navaja, da svojih obveznosti ni kršil, da ni ravnal v nasprotju z interesi upnikov, glede na izjavo dolžnika pa bi ugovor proti odpust obveznosti tako ali tako umaknil, zaradi česar se tudi ni pritožil zoper sklep o ustavitvi postopka z ugovorom proti odpustu obveznosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje upravitelja razrešilo po uradni dolžnosti, ker se ni udeležil naroka za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti z dne 27.8.2013, za pristop na narok pa je pooblastil osebo, ki ni odvetnik in nima opravljenega pravniškega državnega izpita, kar je v nasprotju s kogentnim določilom 3. odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pripomnilo je tudi, da je najmanj nenavadno, da se glede na svoja stališča upravitelj ni pritožil zoper sklep o ustavitvi postopka z dne 27.8.2013.

5. V skladu s 1. odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) se za postopek zaradi insolventnosti glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. To pa pomeni, da se določila ZPP ne uporabljajo neposredno, temveč se le smiselno uporabljajo pravila ZPP. Zato je treba presoditi, kaj v konkretnem primeru pomeni smiselna uporaba pravil ZPP o zastopanju.

6. ZPP v 3. odstavku 87. člena določa, da je v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Namen tega določila je, da je v primeru, ko se stranka odloči za pooblaščenca, tudi kakovostno zastopana, torej da jo zastopa oseba, ki ima potrebno strokovno znanje ter bo najbolje in najučinkoviteje poskrbela za interese stranke. Insolvenčni postopek je poseben postopek, ki se bistveno razlikuje od pravdnega postopka, upravitelj pa ni stranka postopka, temveč je organ postopka zaradi insolventnosti (1. odstavek 97. člena ZFPPIPP). V okviru njegovih pravic in dolžnosti je tudi vložitev ugovora proti odpustu obveznosti (402. in 403. člen ZFPPIPP). V postopku, v katerem se obravnava ugovor proti odpustu obveznosti, upravitelj ni zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika, z vložitvijo takega ugovora pa upravitelj skrbi za interese upnikov, kar je njegova osnovna dolžnost (primerjaj 1. odstavek 97. člena ZFPPIPP). ZFPPIPP tako upravitelju ne le priznava, ampak direktno nalaga potrebno strokovno znanje, da kvalitetno zastopa interese upnikov. Glede na vsebino strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ni dvoma, da upravitelj tako znanje mora imeti in da se to na izpitu tudi preizkusi. Iz tega pa izhaja, da je upravitelj s tem, ko je kot pooblaščenko za pristop na narok, ki se opravi v skladu z določili ZFPPIPP in poteka v okviru stečajnega postopka, izbral in določil pooblaščenko s potrebnim strokovnim znanjem za zastopanje interesov upnikov, ki je sposobna kvalitetno zastopati te interese. Za obravnavani primer torej smiselna uporaba pravil ZPP terja razlago, da sme upravitelj za zastopanje na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti pooblastiti drugega upravitelja (višje sodišče tu ponovno poudarja, da ne gre za postopek po ZPP, torej po vloženi tožbi, temveč gre za postopek po ZFPPIPP). To pa pomeni, da je s tem, ko je upravitelj za pristop na narok za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti pooblastil osebo, ki je tudi upraviteljica in je opravila strokovni izpit, svoje dolžnosti ustrezno opravil in jih s svojim dejanjem ni kršil. Zato ne obstaja zatrjevani razrešitveni razlog po 1. točki 118. člena ZFPPIPP.

7. V pritožbi se je razrešeni upravitelj izjavil tudi na pripombo o nenavadnosti nevložitve pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka glede na njegovo stališče. Pojasnil je, da je šele tik pred narokom prejel izjavo stečajnega dolžnika o ugovoru, iz katere je spoznal, da je njegov ugovor neutemeljen, zaradi česar bi tako ali tako umaknil ugovor, zato ni imel pravnega interesa za pritožbo. V kolikor upravitelj iz dolžnikove izjave spozna, da je njegov ugovor neutemeljen, je logično, da se zoper sklep o ustavitvi postopka ne bo pritožil. Tudi če bi bil ugovor umaknjen na naroku, bi sodišče prve stopnje njegovo izjavo upoštevalo. S tem je po oceni višjega sodišča upravitelj logično odgovoril tudi na izraženi pomislek v izpodbijanem sklepu, pri čemer višje sodišče še dodaja, da nevložitev pritožbe ni bila očitek v pozivu upravitelju, da se izreče o razlogih za razrešitev (r. št. 66 spisa), zato tudi podrobnejše ukvarjanje s tem morebitnim razlogom ni bilo potrebno.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tako napačna, zato je višje sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in razveljavilo izpodbijani sklep (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP in 128. člen ZFPPIPP).