Inheritance court dismissed appeal regarding third-party property dispute, ruling it belongs to civil court, not inheritance proceedings.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dedič N. J. sám krije stroške v postopku s pritožbo.

[JEDRO]

Če je obseg zapuščine sporen med dedičem in tretjim, zapuščinsko sodišče o takšnem sporu ne more odločati, niti takšno vprašanje ne vpliva na tek zapuščinskega postopka. Gre namreč za pravna razmerja, ki niso dednopravne narave in so zato domena pravdnega sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo da sodijo v zapuščino denarna sredstva in premično premoženje, kakor ga je navedlo v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ter v II. točki izreka razglasilo za zakonitega dediča po zapustniku N. J. Zoper sklep v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zapuščine (tj. v I. točki izreka), se pritožuje dedič N. J. (v nadaljevanju: dedič). Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve postopkovnih določb ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter mu povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje stroškovne odločitve do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje iz zapuščine izpustilo stanovanjsko hišo na naslovu R., ker naj bi iz zemljiškoknjižnega stanja izhajalo, da zapustnik ni lastnik navedene nepremičnine. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je zapustnik edini lastnik navedene nepremičnine. Stanovanjsko hišo je zgradil pred več kot 40 leti ter vse do smrti skupaj z dedičem v navedeni nepremičnini tudi stalno bival. Hišo je tudi ves ta čas obnavljal ter redno vzdrževal. Pojasnjeno je pritožnik po svojem mnenju dokazal s predložitvijo ustreznih listin (obvestila GURS o informativnem izračunu vrednosti nepremičnine, izpiska iz spletnega portala GURS Prostor, iz katerega je razvidno, da je pri navedeni nepremičnini kot lastnik stavbe vpisana fizična oseba, ne pa občina), soglasja za podjetje L. z dne 8. 9. 1993, iz katerega izhaja, da je kot lastnik zemljišča na naslovu R. naveden zapustnik). Poudarja, da zemljiškoknjižno stanje ni odločilno za presojo lastninske pravice, temveč se lastništvo lahko dokazuje tudi na drugačne načine. V primeru dvoma v lastninsko pravico na navedeni nepremičnini pa bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o dedovanju napotiti dediča na pravdo, v kateri bi se dokončno rešilo vprašanje glede lastništva navedene nepremičnine. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je kršilo določbe postopka, kar je vplivalo na odločitev v zadevi. Priglaša stroške s pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V zapuščino sodi zgolj tisto premoženje, ki je bilo last zapustnika v trenutku njegove smrti. Matična evidenca stvarnih pravic na nepremičninah, med katere sodi lastninska pravica, je zemljiška knjiga. Treba pa je upoštevati, da je vknjižba lastninske pravice konstitutivne narave zgolj v primeru pravnoposlovne pridobitve. Sicer vpis ustvarja (le) domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vanjo vpisan (gre za t. i. publicitetno načelo, uzakonjeno v 11. členu Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju: SPZ),(1) pri čemer se lahko vsakdo zanese na pravilnost takšne domneve, saj tisti, ki vpisano lastninsko pravico upošteva v dobri veri, ne sme trpeti škodljivih posledic (gre za načelo zaupanja v zemljiško knjigo, uzakonjeno v 8. členu Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1(2) in 10. členu SPZ).

Že iz navedenega je razvidno, da je načelo zaupanja v zemljiško knjigo namenjeno zaščiti dobrovernih tretjih pri pravno poslovni pridobitvi nepremičnin. Zato ima dedič prav, ko poudarja, da vpis v zemljiško knjigo v drugačnih položajih ni edini dokaz lastništva nepremičnine. Zanemarja pa, da lahko zapuščinsko sodišče v primeru spora o obsegu zapuščine sámo odloča o dejanskih in pravnih vprašanjih zgolj, če gre za spor med dediči (primerjaj besedilo 212. člena Zakona o dedovanju - v nadaljevanju: ZD).(3) Če je obseg zapuščine sporen med dedičem in tretjim kot v obravnavanem primeru, v katerem je v zemljiški knjigi kot lastnik sporne nepremičnine vpisana občina, pa zapuščinsko sodišče o takšnem sporu ne more odločati, niti takšno vprašanje ne vpliva na tek zapuščinskega postopka. Gre namreč za pravna razmerja, ki niso dednopravne narave in so zato domena pravdnega sodišča.

Glede ne pojasnjeno je zapuščinsko sodišče v konkretnem primeru pravilno poučilo dediča, da bo lahko lastninsko pravico zapustnika na sporni nepremičnini (v primeru da z zemljiškoknjižnim lastnikom nepremičnine ne bo dosegel dogovora) uveljavljal v pravdi. Na podlagi odločitve v civilnem sporu pa bo lahko predlagal izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, s katerim bo zapuščinsko sodišče o razdelitvi takšnega (pozneje najdenega) premoženja odločilo na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (221. člen Zakona o dedovanju - v nadaljevanju: ZD).

Ker sklep v izpodbijanem delu ni obremenjen s kršitvami, ki jih očita pritožba, niti s tistimi, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. alineja 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Izrek o stroških temelji na določbi 174. člena ZD, v skladu s katero v zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek), če je bilo kaj skupnih stroškov pa določi sodišče, v katerem razmerju jih stranke krijejo (drugi odstavek). Dedič je priglasil svoje (posebne) stroške iz naslova zastopanja po pooblaščencu ter strošek sodne takse, ki predstavlja skupen strošek postopka. V konkretnem primeru je obe vrsti stroškov dolžan kriti sám, saj je bil v zapuščinskem postopku edina stranka.

(1) Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 58/2003 in nasl..

(3) Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl..