Appeal dismissed; partition proceedings continue if only contractual claims exist, not ownership disputes.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče v nepravdnem postopku za delitev solastnine prekine postopek in udeležence napoti na pravdo, če je spor o predmetu delitve oziroma o velikosti njihovih deležev (3. odst. 188. čl. ZNP). Torej mora biti sporno stvarnopravno vprašanje glede predmeta delitve, ne obligacijsko. V kolikor ima udeleženec le obligacijski zahtevek, ta na sam postopek delitve stvari ne vpliva.

Kljub izrecnemu soglasju drugih solastnikov za vlaganja imajo vlaganja za posledico spremembo deležev solastnikov na nepremičnini le, če med solastniki obstaja še nadaljnji dogovor – soglasje, da se sorazmerno z vlaganji spremenijo solastniški deleži.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da delež tožnika na nepremičninah pod vlož. št. ... k.o. ... znaša 7564/10000, delež toženk pa vsake do 812/10000, in da so toženke dolžne tožniku povrniti pravdne stroške. Tožniku je naloženo povračilo pravdnih stroškov toženkam v znesku 773,13 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi se pritožnik sprašuje, zakaj ga je nepravdno sodišče napotilo na pravdo, če ni podana pravna podlaga tožbenemu zahtevku po določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožnik je bil namreč napoten na pravdo s strani nepravdnega sodišča na uveljavljanje stvarnopravnega in ne obligacijskega zahtevka. V danem primeru ne pride v poštev določba 1. odstavka 48. člena SPZ, pač pa določbe Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), saj so skoraj vsa vlaganja izvršena pred uveljavitvijo SPZ, le manjši, neznatni del po uveljavitvi SPZ. Če bi med strankami obstajal dogovor v smislu 2. odstavka 48. člena SPZ, do tožbe sploh ne bi prišlo in je zato razlogovanje sodbe glede obstoja oziroma nebostoja takega dogovora za to pravdo neupoštevno. Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku je iskati v določbi 39. člena SPZ, to je pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Toženke nikdar in nikoli niso tožniku osporavale vlaganj v povečanje vrednosti nepremičnine, torej so molče v to privolile, in tudi danes tega ne osporavajo.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 118. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) nepravdno sodišče v postopku razdružitve solastnine in skupnega premoženja udeležence napoti na pravdo, če je med njimi spor o predmetu delitve oziroma o velikosti njihovih deležev. Torej mora biti med udeleženci sporno stvarnopravno vprašanje glede predmeta delitve, ne obligacijsko, kar pomeni, da v kolikor ima kdo od udeležencev postopka glede predmetov delitve obligacijski zahtevek, ta na sam postopek delitve stvari ne vpliva (postopek se ne prekinja in se udeležencev ne napoti na pravdo). Spor med udeleženci postopka glede predmeta delitve ali velikosti deležev pa je že, kolikor hitro eden izmed njih uveljavlja, da to ni predmet delitve ali, da so deleži na njem drugačni, kot so zabeleženi v zemljiški knjigi (v primeru nepremičnine), s čimer preostali udeleženci postopka ne soglašajo. Pri tem je irelevanten vzrok takega spora med udeleženci, ampak se ta ugotavlja in rešuje šele v nepravdnem postopku. Torej je nepravdno sodišče postopalo pravilno, ko je tožnika napotilo na pravdo z njegovim stvarnopravnim zahtevkom.

Pravilno je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o tožbenem zahtevku uporabilo materialnopravne določbe sedaj oziroma že od 1.1.2003 dalje veljavnega SPZ in ne pred tem veljavnega ZTLR. Tožnik v pravdi namreč ni zatrjeval, da bi zaradi njegovih vlaganj v nepremičnino pridobil kakšno vtoževano stvarnopravno pravico že v času veljavnosti ZTLR, ampak je svoj tožbeni zahtevek temeljil na vseh svojih vlaganjih v nepremičnino (tako v času veljavnosti ZTLR, kot v času veljavnosti SPZ), na podlagi katerih vseh naj bi pridobil delež, kot ga vtožuje.

Zmotna je pritožbena trditev o nepotrebnosti pravde v primeru obstoja dogovora med strankami glede vlaganj v nepremičnino. Dogovor, katerega v izpodbijani sodbi izpostavlja sodišče prve stopnje, naj bi se nanašal na to, da se skladno z višino vlaganj tožnika v nepremičnino spremeni solastniški delež na njej. Kljub takemu dogovoru pa bi bila potrebna pravda, če se stranke ne bi mogle uskladiti o višini spremembe deležev glede na vlaganja. Nadalje je pritožba v zmoti tudi glede uporabe 39. člena SPZ. Tožniku se ne oporeka, da mu nihče ni nikdar nasprotoval, da vlaga v nepremičnino. Še celo, če bi imel izrecno soglasje za taka vlaganja od drugih solastnikov, bi vlaganja lahko imela za posledico spremembo deležev solastnikov na nepremičnini le, če bi med solastniki bil še nadaljnji dogovor – soglasje, da se sorazmerno z vlaganji spremenijo solastniški deleži. Takega nadaljnjega dogovora ne zatrjuje niti pritožba.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranko kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).