Appeal dismissed; will testimony insufficient to prove coercion invalidating handwritten will under ZD.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V oporoki izjavljena volja mora ustrezati pravi in resnični volji zapustnika. Če ni tako, ima volja napake. Po ZD gre za napake volje, če je bil oporočitelj z grožnjo ali s silo prisiljen, da je napravil oporoko ali če jo je napravil zaradi zvijače ali ker je bil v zmoti (60. člen ZD).

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta oporoka pokojne R. T. z dne 15.5.1996 in njena izjava, ki je zapisana kot zapustničina poslednja volja z dne 11.1.12003, neveljavni. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti prvotožencu stroške postopka v znesku 1.665,80 EUR.

Proti takšni odločitvi je tožnica vložila pravočasno laično pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga. Obtožuje prvotoženca (v nadaljevanju toženca), da je samooklicani skrbnik z namenom pridobitve materialne koristi. Meni tudi, da zato, ker ni sorodnik pokojne zapustnice, ne more biti dedič. Toženec pri prodaji domačije ni poskrbel za plačilo celotnega zneska prodaje. Meni, da je bila pri notarju deponirana fotokopija oporoke. Tudi v spis vložena fotokopija oporoke je prevara. Potek določitve grafologa ni bil korekten, izvedenčeva pojasnila pa so nestrokovna. Sodišče je prezrlo, kar so sorodniki na prvi obravnavi povedali o toženčevi skrbi za teto R.T. Po drugi strani je pokojna zapustnica pri njeni družini živela 8 let in pol pred odhodom v stanovanje v K. in to povsem brezplačno. Zaključuje, da sorodniki sodišča niso uspeli prepričati o toženčevi krivdi. Tisto, kar je govoril, ni bila resnica.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je bilo zapustničino razpolaganje s svojim premoženjem z oporoko. Oporoka je enostranska, v predpisani obliki in strogo osebno dana izjava volje, s katero neka oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. Oporoka je strogo formalni pravni posel. To pomeni, da je veljavna samo oporoka, ki je narejena v eni od oblik, ki jih predpisuje zakon (62. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Zapustnica R. T. je napravila lastnoročno oporoko, s katero je z večjim delom svojega premoženja razpolagala v korist toženca. Pri tem je brezpredmetno, da toženec ni zapustničin sorodnik, kot napačno meni tožnica. Za veljavnost lastnoročne oporoke je potrebno, da je oporočitelj izjavo poslednje volje napisal z lastno roko in lastnoročno podpisal (63. člen ZD). Oporoka, ki je predmet tega postopka izpolnjuje navedene zakonske pogoje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila oporoka v hrambi pri notarju in da jo je oporočiteljica osebno prinesla notarki dne 15.5.1996 v hrambo, kar je tudi potrdila s podpisom notarskega zapisnika. Ugotovilo je tudi, da je sporna oporoka pristen dokument, original in ne fotokopija dokumenta ter da jo je v celoti napisala in podpisala zapustnica. Takšen dejanski zaključek izhaja iz jasnega in prepričljivega izvedenskega mnenja izvedenca grafologa (prepričljivosti izvedenskega mnenja ne more izpodbiti tožničino laično razpravljanje z njegovimi strokovnimi ugotovitvami), potrjuje ga pa tudi prej navedena nesporna dejanska okoliščina, da je oporočiteljica prav to oporoko sama prinesla v hrambo notarju. Ob takšnem dejanskem zaključku se tožničine dejanske tožbene trditve o nepristnosti oporoke oziroma da podpis na oporoki ni podpis zapustnice, ne morejo izkazati za utemeljene.

Tožnica je svoj zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke temeljila tudi na trditvah o pomanjkljivi oporočni sposobnosti tožnice in na trditvah, da sporna oporoka ne predstavlja prave in resnične volje zapustnice. Po Zakonu o dedovanju je oporočno sposoben vsakdo, ki je sposoben za razsojanje in ki je dopolnil 15 let starosti (1. odstavek 59. člena ZD). Oporočitelj mora biti oporočno sposoben v času, ko izjavi poslednjo voljo. Zapustnik je nesposoben za razsojanje, če je v takem duševnem stanju, da ne more pravilno doumeti oziroma razumeti pomena izjave volje in njenih posledic. Sposobnost za razsojanje in s tem oporočna sposobnost je pravilo, zato mora tisti, ki trdi, da zapustnik ni bil razsoden glede izjave poslednje volje, svoje trditve dokazati. V tem pa tožnica, ki, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, glede oporočiteljičine sposobnosti razsojanja niti ni postavila ustreznih dejanskih trditev, ni uspela.

Prav tako pa tožnica tudi ni uspela dokazati, da sporna oporoka ni posledica prave in resnične zapustničine volje oziroma da je posledica toženčeve prisile. V oporoki izjavljena volja mora ustrezati pravi in resnični volji zapustnika. Če ni tako, ima volja napake. Po Zakonu o dedovanju gre za napake volje, če je bil oporočitelj z grožnjo ali s silo prisiljen, da je napravil oporoko ali če jo je napravil zaradi zvijače ali ker je bil v zmoti (60. člen ZD). O sili govorimo takrat, kadar je uporabljeno fizično nasilje, medtem ko grožnja predstavlja psihično nasilje. To more pri zapustniku povzročiti utemeljen strah. Pri tem je treba navesti stališče sodne prakse in teorije, da prigovarjanje, nagovarjanje ali vsiljivost sama po sebi ne vpliva na svobodo volje oporočitelja, če pri tem ne gre za izvajanje sile oziroma grožnje. Sodišče prve stopnje je tožnico v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvalo, naj opredeli zatrjevano toženčevo prisilo nad pokojno zapustnico. Vendar s svojimi dejanskimi trditvami pri tem ni uspela. Tožnica tako ni uspela izkazati nobene podlage za razveljavitev obravnavane oporoke, zato je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Njena pritožba se zato izkaže za neutemeljeno in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).