Appeal dismissed; finding of delay in trial does not automatically grant damages without proven loss.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tudi pred uveljavitvijo ZVPSBNO je imela prizadeta stranka možnost uveljavljanja odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku, ki je že pravnomočno končan, vendar pri tem zgolj ugotovitev o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja še ne utemeljuje odškodninskega zahtevka. Potrebno je ugotoviti vse elemente odškodninskega delikta torej tako protipravnost ravnanja sodišča oz. sodnika, kot tudi obstoj škode ter vzročno zvezo med kršitvijo pravice in nastankom škode.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj toženka plača tožniku 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje. Odločilo je še, da mora tožnik plačati toženki 433,00 EUR pravdnih stroškov.

Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagal, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega tožnik ni upravičen do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, ki ji določa EKČP. Sodišče opozarja na judikate, kjer je bilo oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Dejstvo, da po mnenju prvostopenjskega sodišča niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, ker tožnik ni uspel dokazati obstoja višine pravno priznane škode, je nerelevantno, saj tožniku odškodnina pripada neposredno na podlagi Ustave RS in EKČP. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožniku ni nastala škoda. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je tožnik laik in si je sporni postopek laično razlagal. Zaradi tega je kvečjemu še bolj trpel in se sekiral zaradi spornega postopka. Odločitev sodišča je v nasprotju s tožnikovo izpovedjo. Dejansko pomeni, da ustavne pravice v Republiki Sloveniji ne veljajo, če niso podrobno urejene s posebnim zakonom. Ustavo in uveljavljane mednarodne konvencije je treba uporabljati neposredno. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj meni, da navedeni pravni viri niso uporabljivi neposredno, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbeni očitek tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svojega stališča, da Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) ni neposredno uporabljivi pravni vir. Sodišče prve stopnje navaja izčrpne razloge (prvi odstavek na šesti strani sodbe), zakaj določbi 6. člena in 13. člena EKČP nista neposredno uporabljivi. Na te razloge se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, dodaja pa še, da EKČP zavezuje države pogodbenice, da organizirajo svoje pravne sisteme tako, da sodišča lahko izpolnjuje zahteve iz 1. odstavka 6.

člena EKČP, vključno z razumno dolžino postopka. Država mora zato organizirati sodstvo tako, da je zagotovljeno dejansko uresničevanje te pravice. Ta zahteva izvira iz njene pozitivne dolžnosti pri varovanju človekovih pravic. To svojo dolžnost je R Slovenija izpolnila tudi z uveljavitvijo Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/2006, ZVPSBNO). Navedeni zakon predstavlja realizacijo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-65/05, z dne 22.9.2005, sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Lukenda v.

Slovenija, sodba ESČP, pritožba št. 23032/02, z dne 6.10.2005 in drugih sodb ESČP, v katerih je bilo glede kršitve pravice do sojenja v razumnem roku večinoma odločeno podobno kot v omenjenem primeru Lukenda v. Slovenija. Ustavno sodišče je z navedeno odločbo odločilo, da je Zakon o upravnem sporu v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavitev pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala.

V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 14.7.2006, torej v času, ko je bil že sprejet omenjeni ZVPSBNO, vendar pa se je ta zakon pričel uporabljati šele 1.1.2007, zato njegova uporaba v obravnavanem primeru ni mogoča. Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi (15. točka) navedlo, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave (do uveljavitve ZVPSBNO) v primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave RS. Gre za odškodninsko tožbo, o kateri odloči sodišče v pravdnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava, ki jih ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ).

Na tej podlagi lahko sodišče prizadetemu dosodi odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, če so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Prizadeta stranka ima torej možnost uveljavljanja odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku, ki je že pravnomočno končan, vendar pri tem zgolj ugotovitev o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, še ne utemeljuje odškodninskega zahtevka. Potrebno je ugotoviti vse elemente odškodninskega delikta torej tako protipravnost ravnanja sodišča oz. sodnika, kot tudi obstoj škode ter vzročno zvezo med kršitvijo pravice in nastankom škode.

Sodišče je postopalo po navedenih določilih in tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker tožnik ni uspel dokazati enega od bistvenih elementov odškodninske obveznosti, in sicer nastanka škode. Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka zato ni zavrnilo zaradi pravne praznine na tem področju kot to neutemeljeno navaja pritožba.

Tožnik je v dejanskih trditvah navajal, da je ves čas postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem, Oddelkom v Kranju, trpel, da je živel pod presijo sodnega procesa, da je ves čas trajanja postopka preživel v negotovosti, kako se bo končal, kar je bilo zanj zelo boleče in je pri tem prestajal duševne bolečine. Zaslišan kot stranka, pa tega ni potrdil. Ko je bil zaslišan kot stranka, ni vedel povedati, kaj se je dogajalo s postopkom pred delovnim in socialnim sodiščem. Ni vedel niti tega, kdaj je bila vložena tožba, ne kaj je zahteval, ne kdo ga je zastopal, ne kdaj in kako se je postopek končal. Povedal je, da je šel na sindikat podpisat neke papirje, nato pa je na vse skupaj pozabil. Takšno (ne)doživljanje sodnega postopka tudi po oceni pritožbenega sodišča ni pogojevalo nastanka duševnih bolečin, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine. Duševne bolečine morajo dosegati zadostno stopnjo intenzivnosti in trajanja, da jih je mogoče opredeliti kot pravno priznano škodo. Tega praga pa tožnik v obravnavanem primeru ni izkazal. Ob odsotnosti škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti je zato odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna. Tožnikovo pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).