Civil court allows appeal dismissing claim for non-pecuniary damages against deceased defendant, ruling debt passes to heirs.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Ni podedljiva terjatev za povračilo nepremoženjske škode, medtem ko dolžnost povrnitve nepremoženjske škode preide na dediče, zato smrt tožene stranke, ki ima pooblaščenca, ne vpliva na tek pravdnega postopka zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka vtoževala plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Tako je odločilo, ker se je vabilo za glavno obravnavo za toženca vrnilo z oznako, da je umrl. Zavzelo je stališče, da gre za zahtevek, ki je vezan na točno določeno stranko. Kot pravno podlago je navedlo 5. odstavek 81. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožeča stranka se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, pritožbenemu sodišču predlaga, da po ugoditvi pritožbe zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Dejstvo, da je toženec umrl, ne more biti razlog za zavrženje tožbe, ker je oškodovanka v predmetnem postopku tožnica in bi kvečjemu zanjo v primeru smrti veljala določila 184. člena Obligacijskega zakonika (OZ), da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Tožeči stranki je znano, da ima toženec dva sinova, ima torej dediče, ki odgovarjajo za njegove dolgove. Zato ni nobene ovire za nadaljevanje predmetnega postopka.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Materialnopravno pravilno je pritožbeno stališče, da ni podedljiva zgolj terjatev za povrnitev nepremoženjske škode (184. člen OZ), medtem ko dolžnost povrnitve nepremoženjske škode preide na dediče. Zato dejstvo, da je toženec, ki je imel pooblaščenca, med postopkom umrl, ne vpliva na tek pravdnega postopka (prim. 100. člen in 1. točko 1. odstavka 205. člena ZPP). Smrt stranke res povzroči konec njene pravne sposobnosti in s tem konec sposobnosti biti pravdna stranka. Ker je sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti dolžno paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben (80. člen ZPP), bi moralo po ugotovitvi, da je toženec umrl, skladno s 1. odstavkom 81. člena ZPP od tožeče stranke zahtevati, naj tožbo ustrezno popravi, in sicer, da kot toženo stranko navede osebo oziroma osebe, ki so lahko stranke postopka. V trenutku toženčeve smrti namreč po sili zakona na njegovo mesto vstopijo njegovi dediči (132. člen Zakona o dedovanju – ZD). Ker dediči niso pravdna stranka šele od vstopa v pravdo, ampak že od smrti prednika dalje, njihov formalni vstop v pravdo nima konstitutivnega ampak le deklaratorni značaj, zato tudi razlogov za morebitno prekinitev postopka ni. Sodba pa se mora glasiti na (čeprav morda poimensko še nedoločene) dediče umrle pravdne stranke.

Prvostopenjsko sodišče torej ni pravilno uporabilo določb 184. člena OZ in 132. člena ZD, ko je tožbo zavrglo. Podan je pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP), zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi, razveljaviti izpodbijani sklep in zadevo vrniti v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP). Kot je že obrazloženo, bo moralo prvostopenjsko sodišče, če tožeča stranka ne bo sama reagirala na smrt toženca, z ustreznim pozivom tožeči stranki poskrbeti, da bo na pasivni strani nastopala pravdno sposobna stranka, ter meritorno odločiti o zadevi.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.