Voluntary liability insurance payout limited to nominal sum absent specific valuation agreement or established practice.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Pri prostovoljnem zavarovanju zavarovalnica načeloma odgovarja le do višine nominalnega zneska zavarovalne vsote, razen seveda, če je valorizacija v konkretnem primeru bodisi posebej dogovorjena bodisi je predmet splošno uveljavljene prakse zavarovalnice. Prav v tem smislu je treba razumeti sodno prakso, ki je tudi pri prostovoljnih zavarovanjih dopustila valorizacijo. Odločilni razlog za takšno prakso pa je bil v upoštevanju načela enakega obravnavanja oškodovancev v zvezi s spremembo poslovne politike zavarovalnic.

[OBRAZLOŽITEV]

:

(1) Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodninske rente, in sicer od 18. 12. 1998 do sprejetja sodbe sodišča prve stopnje kot razliko med pričakovano plačo KV vrtalca in prejeto invalidsko pokojnino v skupnem znesku 19.028,00 EUR, od sprejetja sodbe sodišča prve stopnje dalje pa 250,37 EUR mesečno. Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne 787,64 EUR njenih pravdnih stroškov z zamudno posledico. Pojasnilo je, da je med strankama sporno, ali je tožena stranka (zavarovalnica tožnikovega delodajalca, pri katerem je prišlo do škodnega dogodka – delovne nezgode) v celoti izpolnila svojo obveznost že z izplačilom nominalne zavarovalne vsote 400.000,00 DIN, ali pa bi morala izplačati njeno valorizirano vrednost. Slednje stališče, ki ga je zastopal tožnik, sodišče prve stopnje ni sprejelo, saj je ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za prostovoljno zavarovanje odgovornosti, pri katerem ni bilo ne dogovora o valorizaciji ne tovrstne prakse zavarovalnic.

(2) Proti sodbi se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da odloči o njegovi višini. Priglaša tudi stroške. V bistvenem navaja, da dogovor o valorizaciji zavarovalnih vsot predstavlja tč. 2 zavarovalne police; ta določa povečanje zavarovalnih vsot s pribitkom zavarovalne premije za 50 %. Določba je jasna, razlagati pa jo je treba v korist zavarovalca oziroma posredno v korist oškodovanca (1. odst. 99. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR in 100. čl. ZOR). V prid valorizaciji govorijo temeljna načela obligacijskega in zavarovalnega prava; drugačno stališče bi šlo v korist zavarovalnic, ki bi bile zaradi časovnega zamika med sklenitvijo zavarovanja in nastankom škode oproščene plačila 80 % realne vrednosti zavarovalne vsote. Sklicuje se še na sodno prakso, ki v podobnih primerih valorizacijo dopušča. Dalje opozarja, da je sodišče prve stopnje sodbo nepravilno oprlo na cenike tožene stranke, ki so bile predloženi prepozno in poleg tega ne izhajajo iz obdobja, ko je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Končno meni, da se mora kot vrednost zavarovalne vsote upoštevati tako znesek 400.000,00 DIN („za osebe“) kot znesek 120.000,00 DIN („za stvari“), saj gre za plačilo premoženjske škode – izgubo prejemkov iz delovnega razmerja.

(3) Tožena stranka v odgovoru na pritožbo slednji nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Stroškov ne priglaša.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da se je tožnik dne 14. 12. 1984 telesno poškodoval v zvezi z delom pri svojem delodajalcu, ki je imel svojo odgovornost prostovoljno zavarovano pri toženi stranki; slednja je celotno nominalno zavarovalno vsoto izplačala leta 1987. Sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zaključuje, da v takšnem primeru zavarovalnica načeloma odgovarja le do višine nominalnega zneska zavarovalne vsote, razen seveda, če je valorizacija v konkretnem primeru bodisi posebej dogovorjena bodisi je predmet splošno uveljavljene prakse zavarovalnice. Prav v tem smislu je treba razumeti sodno prakso, ki je tudi pri prostovoljnih zavarovanjih dopustila valorizacijo. Odločilni razlog za takšno prakso pa je bil v upoštevanju načela enakega obravnavanja oškodovancev v zvezi s spremembo poslovne politike zavarovalnic. Sklep delegatov rizičnih skupnosti zavarovanj ter takratne Z. s. T., n. sol. o., L. o valorizaciji kritnih obveznosti zavarovalnice iz zavarovalnih pogodb je določal, da se obseg zavarovalnega kritja iz zavarovanja (tudi) splošne odgovornosti ugotavlja po načelnem stališču sodišč, ki velja za zavarovalne zahtevke iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti in z enakimi sprejetimi praktičnimi rešitvami (primerjaj odločbo VS RS opr. št. II Ips 586/99 z dne 22. 6. 2000). V kolikor je ta sklep izraz splošne poslovne prakse zavarovalnice, je zavarovanec upravičen zahtevati enako obravnavanje, ki so ga bili deležni oškodovanci, ki jim je tožena stranka v tistem obdobju izplačala odškodnino z upoštevanjem valorizacije zavarovalne vsote. Na omenjeni sklep se sicer sklicuje tudi sam pritožnik, a pri tem spregleda, da je bil sklep sprejet šele dne 26.6.1989. Nanaša se torej le na zavarovalne primere, ki do tedaj še niso bili zaključeni, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Obravnavani primer ni tak, saj je bil zaključen že leta 1987, ko je tožena stranka nominalno zavarovalno vsoto v celoti izplačala.

(6) Glede na to, da v relevantnem času valorizacija obravnavane vsote ni bila uveljavljena kot splošna praksa tožene stranke, bi bila (pri)tožbena sklepanja utemeljena le ob morebitnem izrecnem dogovoru o valorizaciji (1. odst. 941. čl. ZOR). Da tovrstnega dogovora ni bilo, je prepričljivo ugotovilo in zadostno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Sporen pomen določbe 2. tč. zavarovalne police („Obračun premije se računa od skupnega planiranega neto OD vseh zaposlenih delavcev. Doplačila: 50 % za povečanje zavarovalnih vsot; 5 % za dodatne nevarnostne vire“) je mogoče že z jezikovno razlago enopomensko opredeliti (jasno določilo, 1. odst. 99. čl. ZOR); vsaj tako, da navedeno določilo ne predstavlja dogovora o valorizaciji. Tako sodišču prve stopnje niti ne bi bilo potrebno iskati skupnega namena pogodbenikov (nejasno določilo, 2. odst. 99. čl. ZOR). Ker je sodišče prve stopnje prišlo do enakega zaključka, kot ga narekuje pravilna uporaba materialnega prava (razlaga pogodbe), niti ne moti, da se je ob iskanju namena strank (dejansko vprašanje) oprlo na cenik tožene stranke iz leta 1985. Jasnost spornega določila prav tako izključuje uporabo določbe 100. čl. ZOR (nejasna določila v posebnih primerih), na katero opozarja pritožnik.

(7) Končno pritožnik zmotno meni, da je upravičen do zavarovalne vsote „za stvari“, kamor pripisuje utrpelo izgubo na dobičku. Res gre za premoženjsko škodo, ki pa ima svoj izvor v „osebi“ tožnika (poškodba, ki je vodila v amputacijo noge) in ne morda v poškodbi ali uničenju kakšne njegove stvari.

(8) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(9) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnik sam, saj s pritožbo ni uspel.