Court rejects transfer of jurisdiction to Italy despite defendant's assets there in maintenance case.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dejstvo, da ima preživninski zavezanec premoženje v drugi državi članici, ne narekuje prenosa pravdne zadeve (v kateri se odloča o preživninski obveznosti) v to drugo državo članico.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je pristojno za odločanje v konkretni pravdni zadevi. V 2. točki izreka je zavrnilo predlog tožene stranke za prenos pristojnosti na sodišče v Republiki Italiji.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in ugodi predlogu za prenos pristojnosti na sodišče v Trstu. Pritožba gradi na tezi, da je sodišče Uredbo Sveta ES, št. 2201/2003 z dne 27.11.2003 (v nadaljevanju Uredba Bruselj II) uporabilo v nasprotju z njenim namenom. Namen pa je varovanje otrokovih koristi. Bistvo pritožbenih navedb bo povzeto v nadaljevanju ob polemiki pritožbenega sodišča z njimi.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanske podlage izpodbijanega sklepa pritožba konkretizirano ne zanika. Pravno relevantni del pritožbe je mogoče strniti v naslednjo tezo:

Za otroka se v skladu s 3. odstavkom 15. člena Uredbe Bruselj II šteje, da je posebej povezan z državo članico, če je podana ena izmed predpostavk, ki so tam navedene. Predpostavka, ki je glede povezanosti mladoletne hčerke z Republiko Italijo podana, je predpostavka državljanstva (tč. c). Ker je tako, pritožba meni, da bi moralo sodišče njenemu predlogu ugoditi. Namen Uredbe je namreč varovanje koristi otroka. Po stališču pritožbe zaradi zagotovitve tega temeljnega namena v prid prenosu pristojnosti z Republiko Italijo govorijo naslednje, spodaj navedene okoliščine.

a.) Tožnik ima večino premoženja v Republiki Italiji. To premoženje je potencialno sredstvo izvršbe zaradi izterjave bodoče preživnine.

b.) Pravni red Republike Italije nudi otroku večjo stopnjo zaščite.

c.) Družinski postopki v Republiki Italiji so hitrejši, saj so določeni kot prednostni.

Pritožbeno sodišče s pritožbeno tezo, da je varstvo koristi otroka v Republiki Italiji večje kot v Republiki Sloveniji, ne soglaša.

K tč.a

Dejstvo, da naj bi imel toženec v Republiki Italiji večji del premoženja, za odločanje o tožbenem zahtevku v tej pravdi ni relevantno. Prvič, ni nikjer rečeno, da bo otrok dodeljen toženki ter da bo tožnik tisti, ki bo zavezan k plačevanju preživnine v denarju. A to niti ni odločilno. Četudi bi na koncu bilo tako, se pritožbena teza hipotetično opira na položaj, ko bi bilo preživnino treba prisilno izterjavi. To vprašanje pa je od vprašanja odločanja v tej pravdi ločeno. Sodna odločba v tej pravdi bo neposredno priznana (1. odstavek 21. člena Uredba Bruselj II) in izvršljiva (prim. člena 28 in 47 Uredbe Bruselj 2) tudi v Republiki Italiji.

K točki b

Trditev o tem, da pravni red v Republiki Italiji nudi otroku večjo stopnjo zaščite kot pravni red Republike Slovenije, je zgolj pavšalno nezaupanje v pravni red Republike Slovenije.

K točki c

Tudi v Republiki Sloveniji so družinski postopki prednostni že po naravi zadeve. Poleg tega so zadeve v zvezi z varstvom in vzgojo otrok ter v zvezi s preživninskimi obveznostmi določene kot nujne zadeve (glej 3. točko 3. odstavka 83. člena ZS - Zakon o sodiščih; Ur. l. RS, št. 19/94).

Ker pritožba tako ni utemeljena in niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 2. točke 365. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji) pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.