Slovenian court allows partial claim against innocent vehicle owner in joint liability traffic accident case.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Za ravnanje v stiski gre, ko oškodovalec povzroči škodo zato, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil sočasno nezakrivljeno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, pri tem pa prizadejana škoda ni večja od škode, ki je grozila. Ravnanje v tem primeru ni protipravno, protipravna pa je višina škode.

Zavarovanec tožene stranke kot objektivno odgovorni imetnik motornega vozila odgovarja skupaj z imetnikom neznanega vozila, ki je objektivno ter tudi krivdno odgovoren.

Nekrivi imetnik motornega vozila ima nasproti odgovornim imetnikom motornih vozil položaj, ki mu daje enaka upravičenja, kot jih imajo tisti oškodovanci, ki jih četrti odstavek 154. člena obravnava kot „druge“, torej kot subjekte, ki ne odgovarjajo po načelu vzročnosti. Vprašanje deljene odgovornosti ali celo izključne krivde enega od povzročiteljev (v konkretnem primeru lahko neznanega vozila), pa je lahko predmet obravnavanja v morebitni regresni pravdi obeh povzročiteljev prometne nezgode.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki znesek 1.883,68 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.7.2003 dalje do plačila ter stroške pravdnega postopka v znesku 1.140,37 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Ne strinja se z zaključki sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da je njen zavarovanec imel od takega ravnanja korist, zaradi česar je njegovo ravnanje, ki je bilo v stiski, protipravno ter zaradi česar ima tožnik položaj druge osebe po določbah 154. člena Obligacijskega zakonika. Takšni zaključki so v nasprotju z izvedenimi dokazi (zavarovanec toženke je ob zaslišanju jasno povedal, da bi v primeru, da ne bi reagiral tako kot je, prišlo do trčenja z neznanim vozilom), v nasprotju s predhodnimi zaključki naslovnega sodišča, da zavarovanec tožene stranke ni mogel reagirati drugače kot je, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, predvsem pa pomenijo popolnoma napačno uporabo materialnega prava. Res je, da tožena stranka ni ugovarjala višini materialne škode, ki jo je tožnik utrpel v predmetnem postopku, saj je le to tožnik z računom dokazal. Vendar ne gre za krivdno ravnanje. Če je sodišče ugotovilo, da je za nezgodo izključno kriv voznik neznanega vozila ter da je zavarovanec toženke ravnal v stiski, potem določilo 138. člena OZ določa le materialnopravno podlago za uveljavljanje višine škode, podlaga za ugotavljanje krivde pa je izključno v 154. členu OZ. Upoštevaje dokazni postopek, ki je pokazal, da je do nesreče prišlo izključno zaradi ravnanja neznanega vozila, tožniku ni mogoče podeliti statusa drugega po določilih 154. člena OZ ter posledično ugotavljati solidarne odgovornosti neznanega vozila ter zavarovanca tožene stranke. Sodna praksa je zavzela stališče, da je med druge šteti osebe, ki jih ne bremeni riziko nevarnosti obratovanja motornega vozila in torej niso imetniki motornih vozil, ki so udeleženi v prometni nesreči. Kot takega tožnika ni mogoče šteti, prav gotovo pa mu statusa ni mogoče podeliti na podlagi določil 138. člena OZ. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi moralo naslovno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Materialno pravno izhodišče za presojo nosilnih razlogov v konkretnem primeru predstavlja definicija pojma „ravnanja v stiski“ (necessitas). Obligacijski zakonik (OZ) tega pojma ne definira in zato teorija in sodna praksa upoštevata elemente, opredeljene v kazenskem pravu (drugi odstavek 12. člena KZ). Gre za situacijo, ko oškodovalec povzroči škodo zato, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil sočasno nezakrivljeno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, pri tem pa prizadejana škoda ni večja od škode, ki je grozila. Ravnanje v tem primeru ni protipravno, protipravna pa je višina škode.(1) Za stisko morajo biti torej podani komulativno vsi našteti pogoji, sicer ne gre za dopustno ravnanje, temveč za protipravno ravnanje, ki se presoja po načelih objektivne oziroma krivdne odgovornosti.

Prav odsotnost enega od potrebnih elementov ravnanja v stiski zavarovanca tožene stranke pa ugotavlja prvostopno sodišče in sicer, da je škoda, ki je nastala, večja od škode, ki je grozila (glej dejansko ugotovitev izpodbijane sodbe, da zavarovanec tožene stranke s tem, ko je zapeljal na nasprotni vozni pas in se zaletel v tožečo stranko, dejansko ni zmanjšal višine škode pri sebi, temveč jo je celo povečal). Čim pa je tako, pa ne pride v poštev določba 1. odstavka 138. člena OZ, temveč določba 4. odstavka 154. člena OZ, po kateri v primeru, če za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, in je njuna odgovornost solidarna.

V spornem primeru tako zavarovanec tožene stranke kot objektivno odgovorni imetnik motornega vozila odgovarja skupaj z imetnikom neznanega vozila, ki je objektivno ter upoštevaje ugotovitve prvostopnega sodišča tudi krivdno odgovoren. Pritožnica pa nima prav, ko odreka tožniku (imetniku tretjega vozila), ki uveljavlja škodo, povzročeno s strani ostalih dveh udeležencev prometne nezgode (torej svojega zavarovanca in neznanega vozila) položaj drugega. V enakem pravnem položaju kot oškodovanec, ki ni kriv in tudi ni objektivno odgovoren za škodo, je tudi tisti imetnik motornega vozila, ki ni kriv za nesrečo, če sta za škodo odgovorna dva ali več imetnikov motornih vozil.

Nekrivi imetnik motornega vozila ima nasproti odgovornim imetnikom motornih vozil položaj, ki mu daje enaka upravičenja, kot jih imajo tisti oškodovanci, ki jih četrti odstavek 154. člena obravnava kot „druge“, torej kot subjekte, ki ne odgovarjajo po načelu vzročnosti.(2) Vprašanje deljene odgovornosti ali celo izključne krivde enega od povzročiteljev (v konkretnem primeru lahko neznanega vozila), pa je lahko predmet obravnavanja v morebitni regresni pravdi obeh povzročiteljev prometne nezgode (glej 188. člen OZ).(3)

Res so sicer razlogi izpodbijane sodbe delno protislovni, ko sodišče prve stopnje najprej materialno pravno izključi odgovornost zavarovanca tožene stranke, češ, da je ravnal v stiski (glej gornje razloge pritožbenega sodišča, da ne gre za elemente stiske), nato pa v nadaljevanju vendarle pravilno pravno zaključi, da zavarovanec tožene stranke odgovarja na podlagi določbe 4. odstavka 154. člena OZ, ker ugotovi, da je bilo ravnanje zavarovanca neprimerno upoštevaje, da je s tem, ko je zapeljal na nasprotni pas, povzročil večjo škodo, kot pa če bi ostal na svojem pasu in bi trčil v neznano vozilo. Vendar pa se kljub temu notranjemu nasprotju razlogov izpodbijana sodba da preizkusiti. Zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče iz sicer nekoliko dopolnjenih materialno pravnih razlogov zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1)Povzeto po dr. N. Plavšak in ostali: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga (1.-189. člen), GV Založba Ljubljana, 2003, stran 810; v tem delu avtorica komentarja dr. Dunja Jadek Pensa.

(2) Glej na primer: Pravno mnenje, občna seja VSS, 16.12.1997, Poročilo VSS 2/97, stran 4, obr.

(3) Glej na primer: odločbo VSS opr. štev. II Ips 983/94, z dne 28.6.1995; objavljena v sodni bazi: SOVS.