Appeal dismissed; debt collection lawsuit costs borne by plaintiff after bankruptcy claim rejection.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka je sicer del tožbenega zahtevka pripoznala, ker pa je bila dejansko tožba posledica prerekanja terjatve v stečajnem postopku, nikakor ni mogoče zaključiti, da tožena stranka ni podala povoda za tožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje. 1.) zaradi delnega umika tožbe v znesku 734.343,85 SIT postopek ustavilo in; 2.) toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 152.005,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper ta sklep se, le glede izreka o stroških, pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo oz. razveljavitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določilo 154. člena ZPP, pri tem pa se ni opredelilo do navedb in dokazov, ki jih je tožena stranka podala v svoji vlogi z dne 24.6.2005. Meni, da bi morala stroške postopka nositi tožeča stranka, saj ta k prijavi terjatev v stečajnem postopku ni priložila listine (uskladitev stanja obveznosti na dan 31.12.2001), iz katere izhaja, da je bilo zaradi priznanja dolga s strani tožeče stranke zastaranje pretrgano.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka predmetno tožbo vložila po tem, ko je njeno prijavo terjatve v stečajnem postopku prerekal stečajni upravitelj. Zaradi prerekanja terjatve v stečajnem postopku je bila napotena na pravdo. Sodišče prve stopnje pa je v pravdnem postopku glede stroškov tudi po mnenju pritožbenega sodišča popolnoma pravilno odločilo, da je tožeča stranka upravičena do stroškov glede na uspeh v pravdi in da ji glede na to gredo stroški kolikor se nanašajo na tisti del zahtevka, ki ga je tožena stranka pripoznala, medtem, ko ni upravičena do stroškov, kolikor se ti nanašajo na umik tožbenega zahtevka, glede na določilo 158.

člena ZPP. Pritožbene navedbe tožene stranke v bistvu merijo na to, da bi moral tožnik nositi stroške postopka, ker naj bi bili zato izpolnjeni pogoji iz 157. člena ZPP. S takim stališčem pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Po določilih 157. člena ZPP mora tožnik povrniti pravdne stroške le v primeru, kadar toženec ni dal povoda za tožbo in če je tožbeni zahtevek pripoznal v odgovoru na tožbo oz. na glavni obravnavi, preden se je spustil v obravnavanje glavne stvari. Da v obravnavanem primeru toženec ni dal povoda tožbo, ni potrebno posebej utemeljevati, glede na to, da je bila obravnavana tožba posledica prerekanja prijave terjatve v stečajnem postopku oz. napotitvenega sklepa stečajnega senata.

Tožena stranka je torej sicer del tožbenega zahtevka pripoznala, ker pa je bila dejansko tožba posledica prerekanja terjatve v stečajnem postopku, nikakor ni mogoče zaključiti, da tožena stranka ni podala povoda za tožbo. Zato trditve tožene stranke, da naj bi pravdo povzročila tožeča stranka, v posledici česar bi ji ta morala povrniti tudi pravdne stroške niso utemeljene. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o stroških sodišča prve stopnje (2. točka 365.

člena ZPP).