Supreme Court dismisses appeal against detention order, ruling voluntary promise to cooperate is irrelevant to recidivism risk.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the defense's request for protection of procedural legality regarding a detention order based on recidivism risk. The defense argued that the suspect's willingness to make a written promise to cooperate was a material factor, while the prosecution and lower court emphasized established evidence of the crime and the suspect's dangerousness. The court held that such a promise is legally irrelevant when the detention is grounded in the objective danger of reoffending, thus dismissing the appeal.
Legislator headnote
AI generatedArticle 201(1)(3) of the Criminal Procedure Act; Article 371(1)(11) of the Criminal Procedure Act; Article 420(1) of the Criminal Procedure Act; Article 425 of the Criminal Procedure Act: When a detention order is based on the danger of recidivism, the suspect's willingness to make a written promise to cooperate is not a relevant factor for the court's decision.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
[JEDRO]
Pripravljenost osumljenca, da poda pisno obljubo sodišču, da se ne bo skrival in se bo redno odzival na vabila, je za odločanje o odreditvi pripora iz razloga ponovitvena nevarnosti nepomembna.
[OBRAZLOŽITEV]
A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper osumljenega A.H. odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).
2. Zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP vlaga osumljenčev zagovornik. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi.
3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da ni utemeljena.
B. 4. Preiskovalni sodnik je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa določno navedel, kateri do sedaj zbrani dokazi utemeljujejo zaključek o obstoju utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj, to je predvsem uradni zaznamki o zbranih obvestilih A.F., T.H. in L.K. ter zdravniška dokumentacija pokojne A.H. V prvostopenjskem sklepu je njihova vsebina povzeta (2. in 3. stran), oceni preiskovalnega sodnika pa je v pritožbenem postopku pritrdil tudi senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti (3. stran sklepa). Po vsebini uveljavljani očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni utemeljen. Z navedbami, da je očitano kaznivo dejanje povzročitve smrti (osumljenčeve žene) iz malomarnosti po 118. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) le posledica spleta nesrečnih okoliščin in da glede ostalih očitanih kaznivih dejanj ni neposrednih dokazov, pa zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.
5. Neutemeljene so tudi navedbe zahteve, da iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo okoliščine subjektivne narave, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obstoju pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Sodišče je podrobno opisalo okoliščine glede osumljenčeve predkaznovanosti za istovrstna kazniva dejanja in glede drugih ukrepov zaradi nasilnih ravnanj zoper člane družinske skupnosti ter siceršnje razmere, v katerih osumljenec živi (4. stran obeh sklepov). Ob zanesljivo ugotovljenem obstoju realne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja je sodišče utemeljeno presodilo tudi, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, predvsem ožjih družinskih članov. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podan. Navedbe v sklepnem delu zahteve o pripravljenosti osumljenca, da poda pisno obljubo sodišču, da se ne bo skrival in da se bo redno odzival na vabila, pa so glede na razlog, zaradi katerega je bil pripor odrejen (ponovitvena nevarnost), za odločanje v tej zadevi nepomembne.
6. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika osumljenega A.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).