Administrative court dismissed appeal against illegal construction of a two-story dwelling without a permit.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Obravnavanega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, ker gre za dvoetažen objekt, namenjen bivanju.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje lesenega objekta tlorisnih dimenzij približno 9 m x 7 m, ki po višini obsega pritličje in mansardo s kolenčnim zidom višine približno 1,2 m, na betonskem platoju, z dvokapno simetrično streho, na zemljišču parc. št. 1685 k.o. ... Naložila mu je, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo navedenega objekta (2. točka) in da ga mora v roku enega meseca po prejemu te odločbe odstraniti ter vzpostaviti v prejšnje stanje (1. točka). Za objekt je izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in navedla, da mora tožnik takoj po izpolnitvi obveznosti o tem obvestiti pristojnega inšpektorja (4. točka). Ugotovila je, da v inšpekcijskem postopku ni bilo posebnih stroškov (5. točka) in odločila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor dne 14. 8. 2012 ugotovil, da se na zemljišču parc. št. 1685 k.o. ..., katerega lastnica je Občina ..., gradi predmetni objekt. Pri nadzoru prisotni tožnik je izjavil, da je investitor gradnje in da gradbenega dovoljenja ni pridobil, z gradnjo pa je pričel julija 2012.

Ker tožnik za gradnjo predmetnega objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja in ker obravnavanega objekta tudi ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/2008 in naslednji, v nadaljevanju Uredba), ker je dvoetažen in izveden za potrebe bivanja, je podana podlaga za izrek ukrepa iz 152. člena ZGO-1.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da za gradnjo predmetnega objekta ni več potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Strinja se z ugotovitvijo, da je gradil na občinski zemlji, kar pojasnjuje s tem, da mora občina po nekaterih aktih in zakonih skrbeti za „cigane“, saj so občinski strošek. Navaja, da je na predmetnem naslovu prijavljen od rojstva, da je priden, da ne krade in ne krši zakona ter da živi pošteno in poštenja uči tudi svoje otroke. V stari baraki so bile podgane in ščurki, zato tam ni bilo več mogoče živeti. Pri tem se sklicuje na mnenje zdravnice.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik izvedel v izreku odločbe navedeno gradnjo in da za to pred izdajo izpodbijane odločbe ni pridobil gradbenega dovoljenja. To je izpovedal tudi sam, v tožbi pa tega ni zanikal.

Sporno pa je, ali je tožnik za gradnjo gradbeno dovoljenje potreboval ali ne, kot smiselno navaja v tožbi.

ZGO-1 v 3. členu določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Skladno s 3.a členom ZGO-1 se brez gradbenega dovoljenja lahko začne le gradnja enostavnega objekta. Enostavni objekti so bili v času odločanja podrobneje opredeljeni v tedaj veljavni Uredbi, ki je v 12. členu določala, da se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če so skupaj izpolnjeni tam navedeni pogoji, in sicer da je objekt v tej uredbi izrecno določen kot enostavni objekt (1. alineja), da ima investitor pravico graditi na zemljišču, na katerem namerava zgraditi objekt (2. alineja), da gradnja objekta ni v nasprotju s prostorskimi akti (3. alineja) in da so upoštevani vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta, določeni z uredbo (4. alineja).

Toženka je ugotovila, da obravnavanega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte v skladu z Uredbo, ker gre za dvoetažen objekt, namenjen bivanju.

Objekta navedenih dimenzij in etažnosti tudi po presoji sodišča ni mogoče uvrstiti niti med objekte za lastne potrebe, niti med druge objekte, ki so v Uredbi našteti kot enostavni objekti. Zato je pravilna ugotovitev toženke, da gre za objekt, za katerega bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Ob nesporni ugotovitvi, da tožnik gradbenega dovoljenja ni pridobil, pa je pravilna in na zakonu utemeljena tudi ugotovitev, da gre za nelegalno gradnjo.

Ker je v zadevi bistveno le, da je tožnik gradil brez gradbenega dovoljenja, ki bi ga moral pridobiti, na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe, s katerimi tožnik navaja razloge, zaradi katerih je bil primoran graditi.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).