Administrative court dismisses appeal for construction permit for balcony as it is not a non-demanding object.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

V času izdaje izpodbijane odločbe predpis balkona v kakršnikoli obliki ni uvrščal med nezahtevne objekte. Glede na navedeno določbo prve alineje prvega odstavka 74. c člena ZGO-1 zato ni bil izpolnjen eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, kot pravilno ugotavljata tudi oba upravna organa.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničin zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo montažnega balkona na objektu, ki stoji na zemljišču parc. št. 1692 k.o. …, tako da bo balkon segal na zemljišče parc. št. 1693/1 k.o. …. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt, vendar balkon, ki ga namerava zgraditi, v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) ne spada med take objekte. Zato prvostopenjski organ njenemu zahtevku ni mogel ugoditi, pripominja pa, da lahko tožnica svoj zahtevek spremeni v zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za manj zahteven objekt.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi našteva objekte, ki so po 1. točki 11. člena Uredbe nezahtevni objekti za lastne potrebe, in med katerimi ni balkona. Uvrstitev med nezahtevne objekte po Uredbi je po 74. c členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, zaradi česar se drugostopenjski organ strinja s prvostopenjskim.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je obravnavani montažni balkon nezahtevna gradnja in je zgolj sestavni del tožničinega stanovanja. Nameravani gradbeni poseg predstavlja samo ureditev izhoda prek balkonskih vrat „v nekoliko podaljšanem obsegu, kot pa je že do sedaj obstajal“. Tovrstne podaljške imajo vsi lastniki stanovanj v predmetni večstanovanjski hiši, gre pa za montažno izvedbo lahke konstrukcije, ki ne bo izvedena na tujem zemljišču, temveč le na že obstoječem stanovanju. Tožnica ni bila zaslišana, kar bi ji omogočilo, da bi „lahko pojasnila okoliščine konkretnega primera in podala svojo izjavo“. Izpodbijana odločba je bila izdana tudi brez izvedbe potrebnih dokazov, saj bi lahko organ opravil ogled, zaslišal tožnico in postavil izvedenca gradbene stroke. Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj prvostopenjsko in drugostopenjsko upravno odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah členov 74.a do 74.č ZGO-1 izda upravni organ gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta v postopku in pod pogoji, ki so glede na siceršnje določbe o izdaji gradbenega dovoljenja (členi 54 do 72) bistveno poenostavljeni. Pogoji za izdajo takega gradbenega dovoljenja so predpisani v prvem odstavku 74. c člena, po katerem morajo biti med drugim izpolnjeni pogoji, določeni v predpisu iz drugega odstavka 8. člena ZGO-1 glede dopustne velikosti objekta, načina rabe objekta in načina gradnje objekta ter drugi pogoji za gradnjo nezahtevnih objektov.

V času izdaje izpodbijane odločbe je bil ta predpis Uredba, za katero tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ pravilno ugotavljata, da balkona v kakršnikoli obliki ni uvrščala med nezahtevne objekte. Glede na navedeno določbo prve alineje prvega odstavka 74. c člena ZGO-1 zato ni bil izpolnjen eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, kot pravilno ugotavljata tudi oba upravna organa.

Tožnica ne navaja, kako bi lahko na navedeno vplivala izvedba kateregakoli dokaza, sodišče pa pripominja še, da tožbena navedba, da tožnici ni bilo omogočeno, da bi se izjasnila o okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ni v skladu s podatki upravnega spisa. Iz teh podatkov namreč izhaja, da je prvostopenjski upravni organ tožnico povabil na ustno obravnavo in njenega pooblaščenca dne 11. 12. 2012 tudi dejansko seznanil z okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe. Tožnici je bilo s tem na ustrezen način omogočeno, da se o teh okoliščinah izjasni, če je to storila prek pooblaščenca, pa to ni kršitev upravnega postopka (drugi odstavek 53. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

Iz navedenih razlogov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, med strankama ni sporno, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.