Administrative court dismisses appeal where typical parcel width cannot be defined due to insufficient existing buildings.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

V predmetni enoti urejanja prostora zaradi premajhnega števila obstoječih objektov ni mogoče govoriti o tipični širini gradbene parcele, zato tudi ni utemeljen ugovor, da gradbena parcela ne izpolnjuje pogoja iz šestega odstavka 75. člena OPN, po katerem se mora širina gradbene parcele na strani, ki meji na javni prostor, prilagajati tipični širini v posameznem naselju.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorjema A.A. in B.A. (prizadetima strankama v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 31/5 k.o. ... pod pogoji, navedenimi v izreku te odločbe.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Ugotavlja, da ni utemeljena njena navedba, da gradnja ni skladna z obstoječo kakovostno oziroma značilno parcelacijo v enoti urejanja HRU/5. V konkretnem primeru vzorca kakovostne oziroma značilne parcelacije ni mogoče opredeliti, saj gre za naselje z zgolj dvema objektoma, ki se šele oblikuje. Poleg tega je iz podatkov PISO in GURS razvidno, da so v tem območju parcele različno oblikovane. Z obravnavano umestitvijo v prostor glede oddaljenosti od javne ceste in lege ob južnem robu zazidljivosti zemljišč načrtovana gradnja dejansko sledi postavitvi že izvedenega objekta na južni strani javne ceste, pri čemer velikost parcele obravnavane gradnje ni razlog za ugotovitev o tem, da gradnja ni skladna z obstoječo kakovostno oziroma značilno parcelacijo v EUP. Velikosti parcel v tem območju so različne, pri čemer v zvezi z že obstoječimi objekti na pripadajočih zemljiščih ni mogoče govoriti o kakovostni parcelaciji oziroma o kakovostnih oblikah gradbenih parcel. Pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da kakovostne oblike gradbene parcele ne more predstavljati situacija že obstoječega objekta na južni strani ceste, katerega dostop je izpeljan po kmetijskem zemljišču, kot tudi ne situacija objekta, ki leži severno od javne ceste, ki ima pripadajoče dvorišče na kmetijskem zemljišču.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da rešitve v projektni dokumentaciji niso skladne z določili veljavnega prostorskega akta. Meni, da gradbena parcela po legi in obliki ne izpolnjuje pogojev iz šestega odstavka 75. člena in tretje alineje tretjega odstavka 75. člena OPN, kar podrobneje obrazloži. Ne strinja se z ugotovitvama toženke, da na tem območju ni jasno izražene oblikovne strukture gradbenih parcel in da vzorca kakovostne oziroma značilne parcelacije ni mogoče ugotoviti. Meni, da gre za vprašanja strokovne narave, zato je nujna izvedba dokaza z izvedencem. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo navajata, da je tožničina zahteva po uvedbi izvedenca za ugotavljanje oblikovne ustreznosti gradbene parcele na območju oziroma enoti prostorskega načrtovanja, ki nima posebnih prostorskih omejitev in ga je celo v svojih prostorskih aktih Mestna občina Novo mesto ne omejuje niti s posebnimi PIP, nelogična in neopravičena. Navaja, da so v zadevi do sedaj odločali že najmanj štirje pooblaščeni strokovnjaki, ki so si bili enotni v mnenju, da je navedena parcela ustrezna za predvideno gradnjo. Iz navedb tožnice je razbrati, da se dejansko ne strinja z višino odmere komunalnega prispevka.

Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 6. 6. 2013 nasprotovala navedbam prizadetih strank.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali gradbena parcela, na kateri se s sporno odločbo dovoljuje gradnja stanovanjskega objekta, izpolnjuje pogoja iz tretje alineje tretjega odstavka in šestega odstavka 75. člena OPN.

Tretja alineja tretjega odstavka 75. člena OPN predpisuje skladnost gradbene parcele z obstoječo kakovostno oziroma značilno parcelacijo v EUP (enoti urejanja prostora).

V zadevi ni sporno, da se v predmetni EUP z oznako „HRU/5“ nahajata le dva objekta, in sicer eden južno od ceste, in eden severno od ceste. Zato tudi po presoji sodišča vzorca kakovostne oziroma značilne parcelacije ni mogoče opredeliti. Izvedba predlaganega dokaza z izvedencem, ki bi ugotovil skladnost sporne gradbene parcele z obstoječo kakovostno oziroma značilno parcelacijo z EUP zato tudi po presoji sodišča ni bila potrebna. Pri tem se sodišče strinja z oceno toženke, da ureditev na način, da je dostop do ceste speljan po kmetijskem zemljišču, kot jo ima obstoječi objekt, ki se nahaja južno od ceste, oziroma da se dvorišče nahaja na kmetijskem zemljišču, kot jo ima obstoječi objekt na severnem delu ceste, ne more predstavljati kakovostnega vzorca gradbene parcele v obravnavani EUP.

Ker v predmetni EUP zaradi premajhnega števila obstoječih objektov tudi ni mogoče govoriti o tipični širini gradbene parcele, tudi ni utemeljen ugovor, da gradbena parcela ne izpolnjuje pogoja iz šestega odstavka 75. člena OPN, po katerem se mora širina gradbene parcele na strani, ki meji na javni prostor, prilagajati tipični širini v posameznem naselju.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).