Court dismisses free legal aid claim as financial status alone does not meet objective success criteria under ZBPP.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Slabo finančno stanje prosilca, ki je v obravnavani zadevi sicer izkazano, samo po sebi še ne daje pravice do BPP, saj mora prosilec v skladu z določbami ZBPP za to izpolnjevati tako finančni kot objektivni kriterij, ki je opredeljen v prvem odstavku 24. člena ZBPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča RS št. Bpp 86/2013 z dne 3. 6. 2013 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da protestira zoper odločbo in ravnanje Upravnega sodišča RS. Prosi, da se mu dodeli BPP „da se upravni spor pravilno pravno popravi“. S pomočjo pravne pomoči bo navedel vsa dejstva, ki utemeljujejo verjetnost uspeha v pritožbi in tako dokazal sodišču, da so vse njegove navedbe netočne in lažne. S tem ko mu sodišče ne dodeli BPP, „domnevno ščiti pokvarjene skorumpirane odvetnike pred kazenskim pregonom“. Navaja še, da se zadeva nanaša na sodni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III P 4242/2009, v kateri je zaradi nedopustnega ravnanja odvetnikov, omenjenega sodišča in Upravnega sodišča ostal brez odvetnika, ki bi ga v tej zadevi pravno zastopal. V njej toži Republiko Slovenijo za odškodnino 30 milijonov EUR, sodnica pa je, čeprav seznanjena, da je ostal brez pravnega zastopnika brez svoje krivde, razpisala glavno obravnavo za 27. 9. 2013.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za obravnavano tožbo obravnaval pristojni organ sodišča in jo z odločbo št. Bpp 211/2013-2 z dne 21. 10. 2013 zavrnil.

Kar zadeva izpodbijano odločbo, pa se sodišče strinja z njenimi razlogi, s katerimi organ utemeljuje, zakaj v zadevi ni izpolnjen (objektivni) pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem je treba pri tej presoji upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim, ali zadeva ni očitno nerazumna oz. ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Tožnik v tožbi le pavšalno izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo in ne navaja, zakaj meni, da ta ni pravilna. Prav tako so neobrazložene njegove trditve o kršitvi ustavnih pravic in svoboščin, zato preizkus v tej smeri ni mogoč. Ker glede na navedeno sodišče nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, se v celoti sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Napačno je namreč tožbeno stališče, da tožniku „pripada“ odvetnik ne glede na izpolnjevanje omenjenega pogoja za dodelitev BPP. Že organ za BPP je v obrazložitvi odločbe poudaril, da slabo finančno stanje prosilca, ki je v obravnavni zadevi sicer izkazano, samo po sebi še ne daje pravice do BPP, saj mora prosilec v skladu z določbami ZBPP za to izpolnjevati tako finančni kot objektivni kriterij, ki je opredeljen v prvem odstavku 24. člena ZBPP. Glede na navedeno so tožnikova pričakovanja, da mu bo kot prejemniku denarne socialne pomoči avtomatično dodeljena BPP, brez podlage v zakonu. S tako ureditvijo je upoštevano dejstvo, da se sredstva za BPP zagotavljajo iz proračuna (4. člen ZBPP), ki so omejena. Zato je razumno, da se dodelijo tistim prosilcem, ki imajo verjetne izglede za uspeh v sodnem postopku, v zvezi s katerim vlagajo prošnjo, ne pa vsem, ki to želijo, pa si odvetnika ne morejo zagotovitvi zaradi svojega slabega premoženjskega stanja.

Neutemeljen je tudi predlog, naj sodišče odloči o taksni oprostitvi v zadevi. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.