Administrative court dismisses veteran status claim where worker lacks statutory proof of specific wartime duties.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Status vojnega veterana po določbah ZVV mogoče priznati le osebi, ki dokaže vse okoliščine, ki jih zahteva zakon, delovanje zunaj okvira, ki ga določa ZZV, pa ne more biti podlaga za pridobitev zadevnega statusa, zato tožničino delo v času osamosvojitvene vojne ne more predstavljati podlage za priznanje statusa vojnega veterana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravna enota Šmarje pri Jelšah je z izpodbijano odločbo, št. 130-637/2011-6 z dne 30. 5. 2012 odločila, da se zahtevku A.A., ki je zaprosila za priznanje statusa vojnega veterana, kot obveznica delovne dolžnosti na Slovenskih železnicah, ne ugodi. Pojasnila je, da Zakon o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) določa kdo je vojni veteran, v 2. členu ZVV pa so podrobneje naštete kategorije vojnih veteranov. Tako 7. alinea 2. člena ZVV določa, da je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot: j) obveznik ali obveznica delovne dolžnosti v podjetjih za distribucijo električne energije, v železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetjih, v podjetju za upravljanje in vzdrževanje avtocest, aerodromu Ljubljana in RTV Slovenije - oddajniki in zveze, ki je dejansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost.

2. Pri pregledu vloge je bilo ugotovljeno, da stranka ni predložila potrdila, iz katerega bi bilo razvidno, da je sodelovala v vojni kot delovna obveznica, čeprav je bila s to svojo obveznostjo na ustnem zaslišanju dne 7. 11. 2011 seznanjena. Tega potrdila niso posredovale upravnemu organu niti Slovenske železnice, čeprav je bilo v okviru pol leta od Slovenskih železnic prejetih več seznamov ljudi o sodelovanju v obrambnih aktivnostih v letu 1991. Zadnja seznama sta bila poslala 13. 4. 2012 in 7. 5. 2012. Ker vlagateljica ni izkazala, da je bila v času vojne agresije na Republiko Slovenijo obveznica delovne dolžnosti v smislu j. točke7. alinee 2. člena ZVV, je bilo treba njeno vlogo zavrniti.

3. Drugostopenjski upravni organ, Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve, je z odločbo št. 13001-501/2012-2 z dne 9. 10. 2012, pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločitev zavrnil.

4. Tožnica v tožbi odločitvi oporeka in pojasnjuje, da je v vlogi predlagala priče, ki so ji obveznost v času osamosvojitvene vojne odredile. Tako je predlagala, da se v postopku zasliši šef postaje Šmarje pri Jelšah B.B. in vlakovni odpravnik C.C. Šef postaje je bil član mobilizacijskega štaba na Slovenskih železnicah in je ukazoval tudi njej, kot najemnici lokala na železniški postaji. Zaslišane priče bi lahko potrdile, da ji je bila v času osamosvojitvene vojne naložena delovna obveznost. Predlaga tudi, da jo sodišče pozove, da predloži še dodatno dokumentacijo oziroma, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovni postopek.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da tožnica ne izpolnjuje predpisanih zakonskih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po ZVV. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja:

8. V obravnavanem primeru je za odločitev pomembno samo, ali so za priznanje zahtevanega statusa izpolnjeni pogoji iz točke j) 7. alineje 2. člena ZVV. Tudi po presoji sodišča tožnica v upravnem postopku ni dokazala, da je bila v času agresije na Republiko Slovenijo obveznica delovne dolžnosti pri Slovenskih železnicah, saj je, kot to navaja tudi v tožbi, bila na železniški postaji Šmarje pri Jelšah najemnica gostinskega lokala, torej ni bila delavka Slovenskih železnic. To dejstvo in dejstvo, da tožnica (zapisnik o zaslišanju z dne 7. 11. 2011) ni vedela, kdo ji je dal naloge po odredbi republiške koordinacijske skupine, je pa dobivala zadolžitev neposredno od šefa postaje in vlakovnega odpravnika, ter dejstvo, da Slovenske železnice upravnemu organu niso posredovale potrdila o delovni obveznosti tožnice, tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnica ni dokazala, da je bila obveznica delovne dolžnosti na Slovenskih železnicah, zato ne izpolnjuje enega izmed zakonsko določenih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po točki j) 7. alineje 2. člena ZVV.

9. Ker se status vojnega veterana po j) točki 7. alineje 2. člena ZVV lahko prizna samo, če so se delovne dolžnosti izvajale v podjetjih, ki jih ta določba taksativno navaja in ker tožnica ni zahteval priznanja statusa vojnega veterana (niti ni tega dokazovala) na podlagi katere druge v ZVV navedene kategorije, je tožena stranka po presoji sodišča tožničin predlog za priznanje statusa vojnega veterana utemeljeno zavrnila, ne da bi v postopku zaslišala predlagane priče, saj njihovo zaslišanje in izpoved, da je tožnica dejansko pomagala pri določenih opravilih, ne bi moglo nadomestiti podatkov Slovenskih železnic.

10. Ker je status vojnega veterana po določbah ZVV mogoče priznati le osebi, ki dokaže vse okoliščine, ki jih zahteva zakon, delovanje zunaj okvira, ki ga določa ZZV, pa ne more biti podlaga za pridobitev statusa vojnega veterana, tožničino delo v času osamosvojitvene vojne ne more predstavljati podlage za priznanje statusa vojnega veterana.

11. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.