Appeal dismissed; noise nuisance claim barred by five-year statute of limitations under Obligations Act, not Environmental Protection Act.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Materialna podlaga v zadevi glede vprašanja zastaranja so določila 352/I. člena OZ in ne 110-i člena ZVO-1, ker predmet v zadevi ni okoljska škoda.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 2.500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2009 do plačila ter tožečo stranko zavezalo k povrnitvi 314,10 EUR pravdnih stroškov toženi stranki s pripadki.

2. Taka prvostopna odločitev je pojasnjena z ugotovitvijo, da je ugovor zastaranja utemeljen, ker je do časa vložitve tožbe (19. 2. 2010), že pretekel absolutni petletni zastaralni rok. Le-ta je začel teči najkasneje leta 2003, ko so bile v bivalnem okolju tožnice že presežene mejne in kritične ravni hrupa v nočnem času. To pa je dovolj za zaključek, da v zadevi hrup presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in je slednji povzročil pri tožnici tak obseg motenj, ki pomenijo škodo, ki je tožnica ni dolžna prenašati. Tako je absolutni zastaralni rok iztekel najkasneje leta 2008. Na začetek teka zastaralnega roka pa ne vpliva dejstvo, da je nastajala škoda pri tožnici tudi s povečevanjem hrupa skozi daljše obdobje. Pa tudi ne gre za pretrganje zastaranja, saj je bil vložen predpravdni odškodninski zahtevek že po absolutnem zastaranju (15. 11. 2009).

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma z razveljavitvijo le-te in vrnitvijo zadeve na prvo stopnjo v ponovno odločanje. Stoji na stališču, da je bila tožnici znana celotna škoda avgusta 2008, ko se je le-ta pri tožnici stabilizirala s prenehanjem nedovoljene ravnik hrupa oziroma kršitve. Ne sprejema prvostopne ocene, da začne teči zastaralni rok med trajanjem škodnega dogodka, kar je v nasprotju z določili 72. člena Ustave, ki onemogočajo zastaranje kršitev človekovih pravic, dokler kršitev traja. To pa je bilo v zadevi do avgusta 2008. Vztraja tudi pri prvostopnih navedbah, da pride v zadevi v poštev tridesetletni zastaralni rok po členu 110-i Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1).

4. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba ne pojasni v čem je na prvi stopnji storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Uradni pritožbeni preizkus zadeve po členu 350/II Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s členom 339/II ZPP, pa tudi ni pokazal upoštevnih procesnih kršitev.

7. Na prvi stopnji je dovolj in natančno razjasnjeno vso pomembno dejansko stanje. Na njegovi podlagi je sprejeta prvostopna sodba s pravilno uporabo materialnega prava.

8. Povzemajo se zadostni, natančno izneseni, argumentirani in pravilni prvostopni razlogi, ki se jim ničesar več ne dodaja. Le k izrecnim pritožbenim navedbam je odgovoriti, da se kot neutemeljene zavračajo. Ni dvoma, da so materialna podlaga v zadevi glede vprašanja zastaranja, določila 352/I. člena OZ in ne 110-i člena ZVO-1, kot je že pravilno pojasnjeno v prvostopni sodbi, da predmet v zadevi ni okoljska škoda. Pritrditi je tudi pravilnemu stališču prvega sodišča, da na vprašanje začetka tega absolutnega zastaralnega roka, ne vpliva dejstvo, da se je pri tožnici ponavljala škoda. Tudi ob povečevanju hrupa vse od leta 2000 do avgusta 2008. Tako zato, ker je šlo za ponavljajočo se istovrstno škodo, ki se je kazala v kontinuiteti istega osebnostnega stanja tožnice in ne novega, drugačnega. Na začetek teka absolutnega zastaralnega roka tudi ni vplivna vrednost nastanka škode oškodovanca, kar je komponenta subjektivnega triletnega zastaralnega roka (člen 352/I OZ), ki lahko teče le znotraj absolutnega petletnega. V zadevi pa tudi ne gre za primer nastanka škode z vidika stabilizacije posledic, ker se je istovrstna škoda le ponavljala do konca avgusta 2008. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da zastaralni rok ne more poteči med trajanjem kršitve osebnostnih pravic, kot bi naj bil v zadevi primer, z vidika določil 7 2. člena Ustave. Kot je že pojasnjeno, gre v zadevi za ponavljajočo se istovrstno škodo, za katero je sodna praksa zavzela stališče, da zastara pravica uveljavljanja odškodnine za tako škodo s potekom relativnega bodisi absolutnega zastaralnega roka. Vezano na pomen določil člena 72 Ustave, povedano stališče prvo in drugostopnega sodišča, ne more pomeniti kršitve tega ustavnega določila, ki očitno varuje pravice do uveljavljanja odškodnine za nove nastajajoče škode skozi daljše časovno obdobje, za kar v zadevi ne gre.

9. Pritožbena odločitev temelji na členu 353 ZPP.

10. Pritožbeni stroški niso priglašeni.