Supreme Court voids drug possession conviction due to significant doubt regarding whether seized tablets were medicine or contraband.

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

[JEDRO]

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče ugotovilo, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, na katerih temelji materialnopravna ocena prekrškovnega organa in sodišča, da substanca diazepam predstavlja prepovedano drogo.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Šiška je storilca S. I. z uvodoma navedeno odločbo o prekršku spoznal za odgovornega prekrška po drugem odstavku 33. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD), za katerega mu je izrekel globo 41,73 EUR. Z isto odločbo o prekršku je prekrškovni organ storilcu odvzel prepovedano drogo, naložil mu je tudi plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Ljubljani je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo okrajnega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil.

B. 4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o zatrjevanju v zahtevi za sodno varstvo, da je šlo pri originalno zapakirani tableti apaurina za zdravilo, ne pa za prepovedano drogo za enkratno uporabo. Sodišče je le formalistično obrazložilo, da je v obravnavanem hitrem postopku o prekršku storilec imel možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah prekrška ter da tega kasneje ne bo mogel uveljavljati. Prav tako sodišče odločitev prekrškovnega organa ocenjuje kot pravilno, saj temelji na neposrednih ugotovitvah pooblaščene uradne osebe, zasegu predmetov in poročilu o kriminalistično tehničnih ugotovitvah. Po 6. členu ZPPPD se za prepovedane droge ne štejejo substance, ki se v skladu s posebnimi predpisi uporabljajo kot zdravila. Storilec je posedoval eno tableto originalno zapakiranega zdravila, ki se predpisuje pacientom v takem stanju, v kakršnem je bil tudi po ugotovitvah policije storilec v času storitve očitanega prekrška. Ker je šlo za originalno zapakirano zdravilo, ni bil opravljen preliminarni test na mamila. Po zatrjevanju vrhovne državne tožilke bi vse te okoliščine od sodišča terjale, da se konkretno opredeli do zatrjevanja o izostanku znakov očitanega prekrška in določno pove, na podlagi česa zaključuje, da gre za posest droge za lastne potrebe in ne za zdravilo, ki ga je predpisal in dal zdravnik. S tem, ko sodišče ni navedlo nobenega konkretnega razloga v zvezi s pomembnimi zatrjevanimi dejstvi, je kršilo tudi storilčevo ustavno pravico do obrambe in do poštenega sodnega postopka. Glede na stanje, v kakršnem je bil storilec v času storitve očitanega prekrška, je po stališču vrhovne državne tožilke vprašljivo njegovo dojemanje danega pravnega pouka. Zato ob dejstvu, da je imel pri sebi eno originalno zapakirano tableto, ki jo je dobil od očeta zdravnika; da gre za zdravilo; da ni razumel dobro slovensko; da se zdravi zaradi odvisnosti; da je dobil tableto apaurina na recept, ni mogoče relevantnih navedb za oceno, ali sploh gre za prekršek, zavrniti z nepreverjeno navedbo, da dejstev ni navajal, ko je bil na to možnost opozorjen.

5. Takim navedbam zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Vrhovna državna tožilka s prikazovanjem lastnega pogleda na dejanske okoliščine obravnavanega primera (navedbe o stanju, v kakršnem naj bi bil storilec v času storitve prekrška; o njegovem nerazumevanju slovenskega jezika, pri čemer o tem dejstvu v sodnem spisu in spisu prekrškovnega organa ni nobenega podatka; o zdravljenju od odvisnosti od prepovedanih drog) in nestrinjanjem z razlogi sodišča, uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V izpodbijani sodbi je sodišče navedbe storilčevega očeta v zahtevi za sodno varstvo in storilčevo izjavo o dejstvih in okoliščinah storjenega prekrška ocenilo kot prepozne. Pravno podlago za tako odločitev je sodišče imelo v določbi drugega odstavka 55. člena ZKP, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Zato Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

6. Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, na katerih temelji materialnopravna ocena prekrškovnega organa in sodišča, da substanca diazepam predstavlja prepovedano drogo. Vrhovna državna tožilka se v zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim sklicuje tudi na določbo 6. člena ZPPPD, po kateri se za prepovedane droge ne štejejo substance, ki se v skladu s posebnimi predpisi uporabljajo kot zdravila, ter navaja, da je storilec imel pri sebi eno tableto originalno zapakiranega zdravila apaurin.

7. Iz podatkov v spisu (Poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah z dne 26. 2013) je razvidno, da je policija storilcu zasegla zelen draže okrogle oblike, v originalni embalaži z vidnim napisom diazepam Krka; da policija vzorca, ki ima izgled farmacevtsko izdelanih tablet ni testirala s preliminarnim testom za identifikacijo prepovedanih drog; ter da tablete apaurin vsebujejo aktivno substanco diazepam, ki je v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog (Ur. l. RS., št. 49/2000 in nasl.) razvrščena v skupino III. Glede na navedbo prekrškovnega organa o najdbi tablete pri storilcu v originalni farmacevtski embalaži; navedbo v zahtevi za sodno varstvo, da je imel storilec v času storitve očitanega prekrška pri sebi tableto apaurina; da je diazepam zdravilna učinkovina v tabletah apaurin; ter da diazepam ni uvrščen le v skupino III v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog, temveč je naveden tudi v 2. členu Seznama nujno potrebnih zdravil v humani medicini (Ur. l. RS, št. 71/2009), je Vrhovno sodišče podvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s tem, da je imel storilec v času storitve očitanega prekrška pri sebi prepovedano drogo.

8. Ob povedanem je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo in zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotoviti, ali je imel storilec v času storitve očitanega prekrška pri sebi prepovedano drogo ali zdravilo, ter s tem pretehtati materialno podlago storilčeve prekrškovne odgovornosti in v zadevi ponovno odločiti.