Supreme Court dismisses review due to lack of significant legal issue and severe consequences under ZUS-1. Review rejected for failure to meet statutory conditions.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Revidenta pomembnega pravnega vprašanja nista izpostavila. Z navedbami izražata le svoje nestrinjanje z izdanim uporabnim dovoljenjem za enostanovanjsko stavbo in z zakonsko ureditvijo pogojev njegove izdaje, kar pa ni vsebina tega spora. Zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Posledice, ki jih revidenta navajata (uporaba njunega zemljišča za dostop do gradnje), niso posledice izpodbijanega akta, s katerim jima ni priznano upravičenje oziroma pravni interes za uveljavljanje ničnosti oziroma obnove postopka izdaje uporabnega dovoljenja, niti niso posledice drugim osebam izdanega uporabnega dovoljenja. Dostop do objekta se namreč ne določa in ne ureja z uporabnim dovoljenjem, ampak z dovoljenjem za gradnjo (gradbenim oziroma pred tem lokacijskim dovoljenjem). Ker na podlagi izpodbijanega akta niti na podlagi uporabnega dovoljenja ne morejo nastati posledice, ki jih revidenta navajata, pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo (2. točko izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje sta tožnika (v nadaljevanju revidenta) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicujeta na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašata stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo (2. točko izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo revidentov zoper odločbo tožene stranke, št. 35110-32/2012/6(06411117) z dne 19. 11. 2012. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo RS, Upravne enote Vrhnika, št. 351-150/2012 z dne 31. 7. 2012, in odločila, da se revidentov predlog za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja, št. 351-105/2007 (309) z dne 23. 5. 2007, izdanega investitorjema A. A. in B. B. in njun predlog za obnovo postopka izdaje tega uporabnega dovoljenja zavržeta. Predloga sta bila zavržena, ker revidenta nista upravičena predlagatelja oziroma, ker nista izkazala pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti in obnove postopka drugim osebam izdanega uporabnega dovoljenja.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. V prejšnji točki opisanega trditvenega in dokaznega bremena revidenta nista izpolnila. Navedla sta le, da je pomembno pravno vprašanje to, da „uporabno dovoljenje ni zakonito, zato je kršena pravna varnost, državljani pa se ne morejo zanesti na državo, da bo sankcionirala neskladne gradnje. Pomembno pravno vprašanje pa je tudi zakonska ureditev tretjega odstavka 101. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki ne zagotavlja pravne varnosti, če projektant in nadzornik podata lažno izjavo“. Iz teh navedb pa ne izhaja, katero je po vsebini te zadeve pomembno pravno vprašanje, glede katerega pričakujeta odločitev Vrhovnega sodišča. Z navedbami izražata svoje nestrinjanje z izdanim uporabnim dovoljenjem za enostanovanjsko stavbo in z zakonsko ureditvijo pogojev njegove izdaje, kar pa ni vsebina tega spora. V tej zadevi je namreč sporno njuno upravičenje (aktivna legitimacija), da kot stranki oziroma stranska udeleženca predlagata ničnost oziroma obnovo postopka drugim osebam izdanega uporabnega dovoljenja.

8. Ker revidenta pomembnega pravnega vprašanja nista izpostavila, pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

9. Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

10. Kot zelo hude posledice sta navedla, da investitorja za dostop do neskladne gradnje uporabljata njuno zemljišče in tako kršita njuno ustavno pravico do zasebne lastnine.

11. Glede na v 7. točki te obrazložitve že pojasnjeno vsebino te zadeve pa s to navedbo revidenta zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazala. Posledice, ki jih navajata, namreč niso posledice izpodbijanega akta, s katerim jima ni priznana aktivna legitimacija za uveljavljanje ničnosti oziroma obnove postopka drugim osebam izdanega uporabnega dovoljenja. Da naj bi investitorja za dostop do gradnje uporabljala njuno zemljišče, pa tudi ni posledica uporabnega dovoljenja. Dostop do objekta se namreč ne določa in ne ureja z uporabnim dovoljenjem, ampak z dovoljenjem za gradnjo (gradbenim oziroma pred tem lokacijskim dovoljenjem). Zato niti na podlagi izpodbijanega akta niti na podlagi uporabnega dovoljenja ne morejo nastati posledice, ki jih revidenta navajata.

12. Ker posledice, ki jih revidenta navajata, niso posledice izpodbijanega akta, pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. odločbe X Ips 101/2011, X Ips 472/2011, X Ips 377/2012, X Ips 385/2011, X Ips 418/2012, X Ips 11/2013 in X Ips 89/2013).

13. Revidenta nista izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

14. Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).