Appeal dismissed due to lack of legal interest and tax base not equating to tax liability exceeding threshold.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Revizija zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (ugodilni del) ni dovoljena, ker revidentka zanjo nima pravnega interesa.

Višina davčne osnove ne predstavlja višine davčne obveznosti, naložene v plačilo, zato vrednostni pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) po pooblaščencu vložila revizijo.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje s I. točko izreka na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo četrti odstavek izreka odločbe RS, Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4236-250/2012-342 (08-165-03) z dne 7. 5. 2012, v preostalem delu pa je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo (II. točka izreka). Prvostopenjski davčni organ je z odločbo revidentki odmeril davek na promet nepremičnin od davčne osnove 178.132,47 EUR po stopnji 2 % v znesku 3.562,65 EUR (prvi odstavek), odločil, da mora biti odmerjeni davek plačan v roku 30 dni (drugi odstavek), kam mora biti davek plačan (tretji odstavek), da bodo po preteku tega roka zaračunane zamudne obresti in začeta davčna izvršba (četrti odstavek), da posebni stroški niso nastali ter da je pritožba nesuspenzivna (peti in šesti odstavek). Upravni organ druge stopnje je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-499-18-32/2012 z dne 22. 5. 2013.

4. Revizija zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ni dovoljena, ker revidentka zanjo nima pravnega interesa. Po četrtem odstavku 83. člena ZUS-1 revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom, mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Revidentka tako nima pravnega interesa, če se njen pravni položaj, tudi če z revizijo uspe, ne more izboljšati. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s I. točko izreka izpodbijane sodbe odločilo, da se izpodbijani upravni akt odpravi v četrtem odstavku, s katerim so bile revidentki naložene obresti. Ker si revidentka svojega položaja z uspešno revizijo v tem delu ne more izboljšati, revizija zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz tega razloga ni dovoljena.

5. Prav tako revizija ni dovoljena zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (II. točka izreka). Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revidentka sicer ne uveljavlja dovoljenosti revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vendar navaja, da ji je bilo od davčne osnove 178.132,47 EUR naložen davek v znesku 3.562,65 EUR. V 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je določeno, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Ta pogoj za dovoljenost revizije se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici: do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti: plačati določen znesek.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen, saj je revidentki naložena obveznost (davek) za plačilo v višini 3.562,65 EUR glavnice. Višina davčne osnove pa ne predstavlja višine davčne obveznosti, naložene v plačilo. Ker ugotovitev višine davčne osnove ne predstavlja odločitve o obveznosti stranke, ta določitev nima pravne narave pravice oziroma obveznosti v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v zadevah X Ips 747/2007 z dne 6. 5. 2010, X Ips 199/2010 z dne 19. 1. 2012 in X Ips 128/2011 z dne 17. 5. 2012, X Ips 297/2013 z dne 7. 11. 2013.

8. Ker revidentka ne uveljavlja nobenega od razlogov za dovoljenost revizije, ne izpolnjuje pa pogoja za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je zato Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).