Supreme Court dismisses pension claim as new facts must be raised via extraordinary remedies within statutory time limits.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Neugotovljena ali napačno ugotovljena pravno pomembna dejstva s strani tožene stranke so lahko kršitev, ki jih je možno uveljavljati v pritožbenem postopku, nova dejstva in dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe – ki so obstajali v času odločanja, pa je možno uveljavljati po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom.

Tožnica ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe o pravici do starostne pokojnine iz leta 2005 drugače kot z izrednimi pravnimi sredstvi in v zakonsko določenem roku. Od strank je utemeljeno pričakovati skrbnost, da uveljavljajo svoje pravice v okviru zakonskih možnosti – tudi s sistemom pravnih sredstev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke št. 2024112 z dne 4. 3. 2011 in sklepa št. 12 2024112 z dne 23. 11. 2010 ter za novo odmero starostne pokojnine od 1. 8. 2005 dalje, vključno s plačilom razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bilo o tožničini pokojnini že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 16. 8. 2005.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica v pravočasni reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bilo z ustavno določbo U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 ugotovljeno, da je tožena stranka leta 1994 napačno interpretirala zakon, ker v pokojninsko osnovo ni vštela plačil iz naslova obveznic. Že takrat bi morala to napako popraviti, vendar tega ni storila niti takrat niti v letu 2009, ko je bila opravljena notranja revizija in je to napako odkrila. O zneskih, ki jih vtožuje tožnica, z odločbo o odmeri pokojnine v letu 2005 ni bilo odločeno. Zato predstavljajo novo dejstvo, ki je podlaga za novo odmero pokojnine. Da zneski iz naslova obveznic niso všteti v pokojninsko osnovo, tožnica ni vedela. Pravnomočnost pa se lahko nanaša le na tiste zneske, ki so bili pri prvi odmeri všteti v osnovo. Ustavno sodišče je ugotovilo, da pokojninska odločba priznava le višino pokojnine, ki se z valorizacijami tudi spreminja. Pravnomočnosti ne priznava glede odmernega odstotka, ki je zapisan v obrazložitvi odločbe in enako mora veljati glede pokojninske osnove. Poleg tega Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Uradni list RS, št. 81/2000 in naslednji) določa, da se podatki lahko naknadno spremenijo, če pristojni organ naknadno, na predpisan način, ugotovi spremembo podatkov, ter tudi v primeru, če se s preverjanjem podatkov ali kako drugače ugotovi, da so v matični evidenci vpisani nepravilni, netočni ali nepopolni podatki. V danem primeru gre namreč za takšno situacijo. Iz odločbe z dne 16. 8. 2005 ni razvidno, da tožena stranka kakšnih prejemkov ni upoštevala pri osnovi in formalno o tem sploh ni odločala, kar je zavajajoče in nepošteno, zato za tožnico ne more imeti škodljivih posledic. Tožena stranka odreka tožnici pravico do pokojnine na podlagi plačanih prispevkov. O tem je Ustavno sodišče že odločilo in sicer da gre za poseg v svobodo na premoženjskem področju. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Nesporno je, da je tožnica pridobila pravico do starostne pokojnine z odločbo tožene stranke z dne 16. 8. 2005. Ker zoper odločbo ni vložila pritožbe, je ta odločba postala dokončna (prvi odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), in ker je ni izpodbijala v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku, je postala tudi pravnomočna (prvi odstavek 225. člena ZUP). Tožnica je 19. 2. 2010 na podlagi na novo javljenih podatkov vložila zahtevo za novo odmero starostne pokojnine. Zahtevala je, da se ji pri izračunu pokojninske osnove upošteva dohodek, ki ji ga je delodajalec izplačal leta 1992 v obliki obveznic. Tožena stranka je njeno zahtevo zavrgla.

7. Po prvem odstavku 12. in 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če ZPIZ-1 ne določa drugače. Po presoji revizijskega sodišča je tožena stranka tožničino zahtevo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrgla, saj je tožnica z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine uveljavljala spremembo pravnomočne odločbe o že priznani pravici.

8. Sodna praksa je ustaljena glede tega, da v primeru priznanja pravice oziroma naložitve obveznosti pravnomočnost obsega vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava, in ne le tista dejstva, ki so bila v tej odločbi ugotovljena. Tožnica se v reviziji sklicuje na podobne primere, ki naj bi jih Vrhovno sodišče obravnavalo drugače, vendar gre za starejšo sodno prakso in neprimerljive situacije; v zadevi VIII Ips 544/2007 gre za odločitev iz leta 2009 glede nove odmere pokojnine, ki je bila priznana v času veljavnosti prejšnjega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 do 54/98), v zadevi VIII Ips 418/2009 iz leta 2011 pa gre za primer, ko je bilo ob izdaji vsakokratne nove odločbe odločeno tudi o višini pokojnine. V zadevi VIII Ips 146/2010 ponovna odmera pokojnine sploh ni bila sporna (zavod je pokojnino ponovno odmeril na podlagi naknadno obračunanih in plačanih prispevkov na podlagi sodne odločbe), sporno je bilo le, od kdaj ima tožnik pravico do novo odmerjene pokojnine. V zadevi VIII Ips 71/2000 je šlo za ponovno odmero že uveljavljene pokojnine zaradi naknadno izplačane ali ugotovljene plače, ki se je upoštevala za izračun pokojninske osnove, in je bila urejena v 185. členu ZPIZ/92. Tudi zadeva VIII Ips 76/96 ni primerljiva, saj je šlo za odločanje o pravici na podlagi določb ZPIZ/92, ki jih ZPIZ-1 nima.

9. Če je tožena stranka pokojninsko osnovo izračunala napačno in izdala nezakonito odločbo o odmeri starostne pokojnine, je imela tožnica možnost to odločbo odpraviti s pravnimi sredstvi. Neugotovljena ali napačno ugotovljena pravno pomembna dejstva s strani tožene stranke so lahko kršitev, ki jih je možno uveljavljati v pritožbenem postopku po ZUP (2. točka prvega odstavka 237. člena ZUP), nova dejstva in dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe – ki so obstajali v času odločanja, pa je možno uveljavljati po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom (1. točka 260. člena ZUP). Obnovo postopka je zaradi novih dejstev in dokazov mogoče vložiti v roku enega meseca od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (1. točka prvega odstavka 263. člena ZUP) oziroma najpozneje v preteku treh let od dokončnosti odločbe (četrti odstavek 263. člena ZUP). Zoper odločbo z dne 16. 8. 2005 se tožnica ni pritožila, čeprav je bila tedaj odločitev Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje (U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002), že znana. Tudi izrednega pravnega sredstva ni vložila.

10. Tožnica ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe o pravici do starostne pokojnine iz leta 2005 drugače kot z izrednimi pravnimi sredstvi in v zakonsko določenem roku. Institut obnove postopka zaradi novih dejstev in dokazov pomeni, da po izteku rokov za obnovo zaradi dejstev in dokazov, za katere zve stranka po poteku teh rokov, ni mogoče zahtevati nove odločitve o (isti) pravici. Nasprotno stališče bi pomenilo, da je institut pravnomočnosti izgubil svoj namen zaščite pravne varnosti in zaupanja v pravo, kar pomeni, da bi stranke lahko nove zahtevke (o istih pravicah) vlagale v neomejenih časovnih okvirih ali pa celo počakale na odločitev in uveljavljale nove zahteve, če jim odločitev ne bi ustrezala. Od strank je utemeljeno pričakovati skrbnost, da uveljavljajo svoje pravice v okviru zakonskih možnosti – tudi s sistemom pravnih sredstev. Tožnica jih ni izkoristila, zato je očitek, da so bile z izpodbijano odločitvijo kršene njene ustavne pravice, neutemeljen.

11. Pogoji za zavrženje zahteve za ponovno odmero pokojnine so določeni v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Ta določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Tožnica za uveljavljanje svoje pravice ni izrabila pravnih sredstev, ki so ji bila na voljo, zato je odločba o odmeri pokojnine postala pravnomočna. Z novo zahtevo ob nespremenjenem dejanskem stanju ne more doseči nove odmere pokojnine, saj za to ni podlage niti v ZPIZ-1 niti v ZUP. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na ZMEPIZ, saj ne gre za podatke, ki bi bili v matično evidenco nepravilno vpisani ali bi se naknadno spremenili. Neuporabna za ta primer je tudi določba 180. člena ZPIZ-1, ki predvideva ponovno odmero le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. Tudi v primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 predvideno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine za naprej.

12. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v številnih identičnih zadevah (1).

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 in VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012, VIII Ips 128/2013 z dne 16. 9. 2013, VIII Ips 162/2012 z dne 19. 11. 2012, VIII Ips 196/2013 z dne 27. 1. 2014 in druge.