Supreme Court dismisses appeal against administrative decision on medical license location based on public interest discretion.

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Upravni organ je pri odločanju o podeljevanju koncesij oziroma spremembi lokacije izvajanja koncesije upravičen, da odloča po prostem preudarku (diskrecijski pravici). Upravni organ pa je pri svoji odločitvi oziroma izbiri vezan na javno korist.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 6. 2003, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Mestne občine Lj., Mestne uprave z dne 12. 3. 2003. Prvostopni upravni organ z navedeno odločbo ni ugodil vlogi tožnice za spremembo lokacije ordinacije izvajanja koncesije za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti na področju zobozdravstvenega varstva odraslih z naslova X., na naslov. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da bi se z obravnavanim prenosom zobozdravstvenega programa z območja XA. na območje YB dostopnost do zobozdravstvenega varstva odraslih na gravitacijskem območju XA. še poslabšala, presežek programov na območju YB pa bi se še povečal. Zato ugoditev tožničini prošnji ne bi bila v skladu z namenom, ki je razviden iz Nacionalnega programa zdravstvenega varstva RS – zdravje za vse do leta 2004 – NPZV.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi ter razlogom tožene stranke, na katere se v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS) in jih ponovno navaja.

3. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o pravno relevantnih dejstvih oziroma, ker so vsi navedeni tako pavšalno, je prizadeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Izpodbijana sodba je nezakonita, saj ni razvidno, da bi bilo tožnici vsebinsko zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitvi upravnih organov. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je zakonitost izpodbijanih upravnih odločb mogoče utemeljiti s smiselno uporabo 41. do 44. člena ZZDej. Odločanje upravnih organov namreč ni bilo v mejah možnosti, ki jih ponuja besedilo citiranih členov. Tako za zavrnitev spremembe lokacije ordinacije ni zakonske podlage. Zmotno je tudi stališče glede vsebine ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V okviru presoje materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko podlago, na katero je revizijsko sodišče vezano, pravilno presodilo, da je v obravnavanem primeru treba smiselno uporabiti določbe 41. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti - ZZDej. Citirana določba se sicer nanaša na podelitev koncesije (na določeni lokaciji v smislu prvega odstavka 4. člena ZZDej) in ne na spremembo lokacije opravljanja koncesije, kar je predmet obravnavane zadeve. Ker pa gre za opravljanje zobozdravstvene dejavnosti javne službe v okviru mreže javne zdravstvene službe, ki jo mora na podlagi prvega odstavka 5. člena ZZDej na primarni ravni zagotavljati občina oziroma mesto, sta situaciji primerljivi in ju je mogoče enako pravno vrednotiti. Glede na določbo 41. člena ZZDej, po kateri javno službo v zdravstveni dejavnosti lahko opravljajo na podlagi koncesije domače in tuje pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo s tem zakonom določene pogoje, pa je upravni organ pri odločanju o podeljevanju koncesij oziroma spremembi lokacije izvajanja koncesije upravičen, da odloča po prostem preudarku (diskrecijski pravici). Upravni organ pa je pri svoji odločitvi oziroma izbiri vezan na javno korist. Zobozdravstvena dejavnost namreč tudi v primeru podelitve koncesije in s tem prenosom izvajanja javne službe na osebo zasebnega prava, ohrani režim javne službe. Koncesionar mora tako ves čas izpolnjevati pogoje za opravljanje javne službe, med njimi tudi pogoj vpetosti v mrežo javne zdravstvene službe. Prav ta pogoj pa s prenosom lokacije ordinacije izvajanja koncesije v obravnavanem primeru glede na ugotovitve upravnega organa ne bi bil več izpolnjen. Upravni organ je pri tem tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno upošteval merila za določitev mreže javne zdravstvene službe, ki jih določa Nacionalni program zdravstvenega varstva Republike Slovenije - zdravje za vse do leta 2004 – NPZV. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.

9. Revident v reviziji nasprotuje nekaterim dejanskim ugotovitvam upravnega organa, to pa je nedovoljen revizijski razlog. Vrhovno sodišče zato preizkusa izpodbijane sodbe glede ugotovljenega dejanskega stanja ni opravilo.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče v obravnavnem primeru ni storilo zatrjevane kršitve določb postopka v upravnem sporu, saj je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, odgovorilo na vse pravnorelevantne tožbene ugovore ter se do njih v zadostni meri opredelilo.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

12. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).