General war conditions and violence not directly threatening an individual cannot serve as a basis for recognizing the status of a victim of war violence. The court dismissed the appeal, ruling that the applicant failed to prove direct personal threat.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Splošne okoliščine vojne in nasilje, ki osebe niso neposredno ogrožale, ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.5.2005, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo revidenta proti odločbi Upravne enote Ljubljana z dne 10.11.2004, ki je zavrnila revidentovo zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – izgnanca.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja – ZZVN (Ur. l. RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 – odločba US, 43/99, 19/00 – odločba US, 28/00, 1/01 – odločba US, 64/01 in 110/02) ter na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe. Navaja, da revidentu ni mogoče priznati zahtevanega statusa, saj ni bil prisilno izseljen iz razlogov, določenih v prvem odstavku 2. člena ZZVN. Iz vsebine njegovih tožbenih navedb izhaja, da dejansko uveljavlja status žrtve vojnega nasilja – begunca, vendar pa v postopku ni izkazal nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je njemu osebno grozila katera od oblik neposrednega vojnega nasilja. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi tudi ne gre za kakšno drugo obliko nasilnega dejanja v smislu določb ZZVN.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ponavlja tožbene navedbe in navaja, da je glede na zgodovinsko dejstvo o ogromnem številu pobitih Srbov s strani Hrvatov na področju NDH povsem jasno, da mu je pred izselitvijo grozila smrt. Nadalje navaja, da je glede na dejstvo, da naj bi ustaši Srbe pobijali brez slehernih omejitev, že na podlagi zgodovinskih dejstev treba ugotoviti, da je bilo revidentovo življenje v P. ogroženo, zaradi česar je treba njegovo izselitev na Poljsko leta 1942 šteti za pobeg pred vojnim nasiljem v smislu ZZVN. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Revident v reviziji uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa, kot že navedeno, ni dovoljen revizijski razlog (enako je po določbi petega odstavka 72. člena ZUS veljalo za pritožbo, če sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja), zato se Vrhovno sodišče do tovrstnih navedb ni opredeljevalo.

9. Vrhovno sodišče je tako po uradni dolžnosti preizkusilo pravilnost uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi, in ugotovilo, da izpodbijana sodba s to kršitvijo ni obremenjena.

10. ZZVN v prvem odstavku 2. člena določa, da je ob pogojih iz prvega odstavka 1. člena žrtev vojnega nasilja - izgnanec tista oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 s strani nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih sil prisilno izseljena, pri čemer pa so morali biti vzroki za tako izselitev politični, nacionalni, rasni ali verski. Zakon natančnejših kriterijev za opredelitev izgnanstva ne določa, saj je v prvem odstavku 2. člena poleg splošnih pogojev določeno le, da je izgnanec oseba, ki je bila prisilno izseljena. V zvezi s tem gre torej za nedoločen pravni pojem, ki ga je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno razlagalo. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo stališču tožene stranke, da v obravnavani zadevi glede na v tej zadevi odločilno dejansko ugotovitev v upravnem postopku, da je revidenta na P. odpeljala njegova mati (ko se je odločila, da bo sledila svoji družini, ki je bila evakuirana na P.), ni mogoče šteti, da je bil revident prisilno izseljen iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč zakonodajalec s to kategorijo žrtev vojnega nasilja želel zajeti le tisto skupino ljudi, ki so bili podvrženi sistematičnim raznarodovalnim ukrepom okupacijskih sil. Takšnih okoliščin pa revident, na katerem je bilo dokazno breme, v obravnavani zadevi ni izkazal, zaradi česar mu zahtevanega statusa in z njim povezanih pravic ni mogoče priznati.

11. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – begunca po tretjem odstavku 2. člena ZZVN (ki ga revident po vsebini v postopku dodatno uveljavlja).

12. Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca mora biti ob pogojih iz prvega odstavka 1. člena ZZVN med drugim izkazan tudi pobeg pred vojnim nasiljem zaradi rasnih, nacionalnih, verskih ali političnih razlogov (tretji odstavek 2. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZZVN). Za priznanje tega statusa pa mora biti po ustaljeni upravnosodni praksi izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila (na primer I Up 1115/2004 z dne 3.6.2005 in I Up 380/2005 z dne 16.5.2005). Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da revident z zatrjevanjem, da je njegova družina pobegnila zaradi strahu pred ustaškim nasiljem zaradi njihovega srbskega porekla, brez ponujenih dokazov, ki bi kazali na konkretno ogroženost revidenta, ni izkazal konkretnega in neposrednega vojnega nasilja, ki bi njega osebno neposredno ogrožalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi namreč splošne okoliščine vojne in nasilje (aretacije, izgoni, prisilno delo, internacije), ki osebe niso neposredno ogrožale, ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – begunca. Glede na obrazloženo zgolj zgodovinske okoliščine, za katere revident meni, da predstavljajo zadostno podlago za priznanje tega statusa, na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati.

13. Iz zgoraj navedenih razlogov je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti.