Supreme Court denies leave for review, upholding lower courts on adverse possession and impartiality claims.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in neenotnost sodne prakse višjih sodišč pa nista podana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje

je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik lastnik severnega dela nepremičnine parc. št. 7 k. o. ..., kot je na priloženem prikazu parcel označeno z modro in črkami A, B, C in D ter kar bo v postopku odmeril geometer in parceli dodelil novo parcelno številko,

ter

odločilo še o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da tožnikovi pravni predniki niso bili dobroverni, saj F. B. in tožnikov oče A. Z. nikoli nista sklenila prodajne pogodbe, pač pa sta se zgolj dogovorila, da jo bosta sklenila, tožnikov oče pa se je tega zavedal, saj si je nenehno prizadeval, da bi do prenosa lastninske pravice prišlo. S tem pa je bil seznanjen tudi tožnikov brat F. Z., zato tudi on ni bil dobroveren. Tožnik sam pa ni dopolnil potrebne priposestovalne dobe, saj je istega leta, ko je dedoval po pokojnem bratu, izvedel, da ni lastnik spornega dela nepremičnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje. Kot odgovor na pritožbene razloge je še navedlo, da bi tožnik smel zahtevati izločitev sodnice zaradi okoliščin, ki po njegovem mnenju vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti (6. točka 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)), najpozneje do konca obravnave (drugi odstavek 72. člena ZPP). Če je tožnik za sporno razmerje med sodnico in toženko izvedel šele v pritožbenem roku, pa bi se na to okoliščino lahko skliceval le, če bi se domnevna pristranskosti sodnice tudi dejansko odrazila pri sojenju, vendar tožniku zatrjevanih napak pri uporabi materialnega prava in ugotovitvi dejanskega stanja ni uspelo dokazati. Prav tako ne gre za absolutno bistveno

kršitev določb postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za primer, ko bi sodnica morala biti izločena iz razlogov po 1. do 5. točki

prvega odstavka 70. člena ZPP oziroma ko bi bila s sklepom predsednika sodišča izločena.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednja vprašanja: (1) ali obstoji dobrovernost tožnikove posesti za izredno priposestvovanje po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR); (2) ali je glede na vse zgoraj navedeno tožnik po ZTLR (izredno) priposestvoval sporni del predmetne nepremičnine; (3) ali pasivnost tožnikovega prednika glede ureditve zemljiškoknjižnega stanja v 60-tih letih prejšnjega stoletja izključuje tožnikovo dobrovernost; (4) ali je bilo s tem, ko je v tej zadevi sodila mag. C. C., poseženo v pravico tožnika do nepristranskega sojenja. Nižji sodišči izvedbi prepisa v zemljiški knjigi in publicitetnemu načelu dajeta pretiran pomen, saj za relevantno obdobje sodna praksa široko dopušča zunajknjižne pridobitve lastninske pravice zaradi drugačnih družbeno-ekonomskih razmer in drugačnega razumevanja zemljiške knjige (II Ips 796/2008). V letu 1975 je Zvezno sodišče sprejelo stališče, da zgolj na podlagi okoliščine, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine kdo drug, to avtomatično ne izključuje priposestvovanja. Sodna praksa je tudi enotna, da mora domnevo dobrovernosti izpodbiti tožena stranka (II Ips 79/2000, II Ips 590/2007, II Ips 225/99). Namesto toženke pa je argumente za izpodbijanje domneve iskalo sodišče samo. Sodnica, ki je sodila na prvi stopnji, bi morala biti izločena zaradi razloga po 6. točki 70. člena ZPP, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Namreč tožnik je sodnico videl, kako se je sprehajala s toženko po vasi D., tik pred vložitvijo pritožbe pa je izvedel, da sta sodnica ter toženkin mož skupaj v svetu staršev Šole ... Zaradi navedenega meni, da obstaja velik dvom v nepristranskost sodnice (I R 134/2011, I R 12/2012).

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP). Nižji sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in neenotnost sodne prakse višjih sodišč pa nista izkazana oz. podana. Očitek o napačni porazdelitvi dokaznega bremena je pravilno zavrnilo že sodišče druge stopnje; očitek, da je razloge

za ugotovljeno nedobrovernost brez ustreznih navedb toženke ugotovilo sodišče samo, pa je neizkazan.

Iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče druge stopnje, tudi ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je na prvi stopnji sodila imenovana sodnica. Poleg tega je k

ršitev 6. točke 70. člena ZPP relativna bistvena kršitev določb postopka, zato jo je mogoče upoštevati le, če se izkaže, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, česar pa tožnik ni izkazal.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).