Supreme Court dismisses appeal against non-final sentence substitution ruling as it lacks finality for appeal purposes.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR.

[JEDRO]

Pravnomočen sklep o nadomestitvi kazni zapora (z delom v splošno korist oziroma s hišnim zaporom ali zaporom ob koncu tedna) ni pravnomočna sodna odločba, s katero je bil končan kazenski postopek, temveč gre za drugo odločbo, zoper katero se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrajno sodišče v Piranu je s sodbo I K 3278/2009-36 z dne 6. 7. 2010 obsojenega B. S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu je na podlagi 37. člena KZ, v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ izreklo kazen tri mesece zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 78,85 EUR in plačati 120,00 EUR sodne takse. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca M. K. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 3278/2009 z dne 22. 9. 2011 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.

2. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Piranu zavrnilo predlog obsojenega B. S. za nadomestitev kazni zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu I K 3278/2009 z dne 6. 7. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 3278/2009 z dne 22. 9. 2011, z delom v splošno korist oziroma podrejeno s hišnim zaporom ali zaporom ob koncu tedna. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

3. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (dne 19. 9. 2013), ki jo je dopolnil dne 1. 10. 2013 in v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se obsojenčevemu predlogu za nadomestitev zaporne kazni ugodi, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da uveljavljane kršitve niso podane. Višje sodišče je po njenih navedbah napravilo vsebinski preizkus, ali so izpolnjeni pogoji za nadomestitev kazni zapora z eno izmed oblik alternativne izvršitve kazni. Pri tem je upoštevalo objektivne okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem, težo kaznivega dejanja in okoliščine v katerih je bilo storjeno, ter subjektivne okoliščine na strani storilca, dejstvo, da je že bil kaznovan in njegovo ravnanje po že izrečeni sodbi, kar oboje v medsebojni povezavi kaže na pravilnost izpodbijane odločitve, da se obsojencu izrečena zaporna kazen ne nadomesti z eno izmed oblik alternativne izvršitve zaporne kazni.

5. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojenčev zagovornik, ki se z njenimi navedbami ne strinja in vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B. 6. Skladno z določilom prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Pravnomočen sklep o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist oziroma s hišnim zaporom ali zaporom ob koncu tedna ni pravnomočna sodna odločba, s katero je bil končan kazenski postopek, temveč gre za drugo odločbo, zaradi česar je potrebno presojati že navedene pogoje iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Obstoja teh pogojev pa vložnik v zahtevi ne uveljavlja, niti jih ni ugotovilo Vrhovno sodišče, saj je iz vsebine zahteve razvidno, da se ta nanaša na vrednotenje okoliščin iz obsojenčevega družinskega in poslovnega življenja kot dejanske podlage, ki bi narekovala nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma s hišnim zaporom ali zaporom ob koncu tedna.

C. 7. Ker niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenca kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).

8. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (taksne tarife št. 7111 in 7151) ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka, ker obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.