Court dismisses enforcement agent's appeal on vehicle storage fees based on official vehicle mass data.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Izvršitelj je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Plačilo za hrambo zaseženega vozila in manipulacijo je odvisno od teže vozila, ki se lahko izračuna na podlagi podatka o masi vozila, ki je navedena v prometnem dovoljenju.

Izvršitelj je upravičen do povračila izdatkov za prevozne stroške, če so ti stroški povezani z opravljanjem izvršilnih dejanj, različni lokaciji pisarne in skladišča pa spadata v okvir načina njegovega poslovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje izvršitelju v zvezi s hrambo zaseženega motornega vozila znamke Citroen AX, z maso 708 kg, odmerilo stroške v višini 168,34 eurov (v nadaljevanju EUR), ob upoštevanju 20 % DDV.

Zoper sklep je izvršitelj vložil pritožbo, v kateri je navedel, da se ne strinja z upoštevanjem 12. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV) oziroma odbitkom 75 kg teže voznika od mase vozila pri obračunu plačila za hrambo in manipulacijo. Nikakor mu ni razumljivo, zakaj bi bila pri upravni enoti v registru motornih vozil navedena teža vozila z voznikom, težkim zgolj 75 kg, in z 90 odstotkov goriva, veliko vozil je tudi že brez rezervnega kolesa. Prav tako ne sprejema obrazložitve sodišča glede zavrnitve priglašenih stroškov za kilometrino, češ da spadata različni lokaciji pisarne in skladišča v okvir njegovega načina poslovanja. Vse kar potrebuje za prevzem in predajo vozila se nahaja v pisarni; ko ga policist obvesti o zaseženem vozilu, v pisarni prevzame vse potrebne dokumente in se mora do skladišča (4 km) odpeljati s službenim vozilom (ali njegovi zaposleni s privatnim vozilom), enako pri oddaji vozila.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 168. v zvezi s 159. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje plačilo pooblaščenega izvršitelja za opravljeno delo in povrnitev dejanskih stroškov, ki jih je imel s hrambo in upravljanjem, odmerilo pravilno in v skladu s prvim odstavkom 17. člena v zvezi z 20. (hramba in manipulacija) in 23. členom (sestava prevzemnega zapisnika in vpis v skupno evidenco) Pravilnika o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja (Ur. l. RS, št. 54/2002 in 35/2013, v nadaljevanju Pravilnik), oziroma Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS, št. 18/2003, v nadaljevanju Tarifa).

V skladu s prvim in drugim odstavkom 20. člena Pravilnika je plačilo za hrambo zaseženih predmetov in manipulacijo odvisno tudi od teže predmeta, ki se tudi po mnenju pritožbenega sodišča lahko izračuna, in sicer na podlagi podatka o masi vozila, ki je navedena v prometnem dovoljenju. Navedeni podatek, ki je sicer pomembnem predvsem v zvezi s spoštovanjem pravil glede največje dovoljene mase vozil na javnih cestah oziroma varstvom javnih cest ter prometa na njih v skladu z Zakonom o cestah (ZCes-1), v skladu z 12. točko prvega odstavka 3. člena ZMV predstavlja maso vozila, pripravljenega za vožnjo, brez potnikov in blaga, z voznikom (75 kg; voznik se ne upošteva pri vozilih, ki spadajo v kategorijo dvo- in trikolesnih motornih vozil), 90 odstotki goriva in polnimi rezervoarji tekočin, razen odpadne vode, ter rezervnim kolesom in orodjem, torej prav težo vozila, ki je praviloma (tudi v tej zadevi) oddano v hrambo brez blaga, neupoštevajoč težo voznika, ki v času hrambe prav tako ne obremenjuje vozila.

V skladu z drugim odstavkom 17. člena Pravilnika v zvezi z 11. členom Tarife, pa je izvršitelj upravičen do povračila izdatkov za prevozne stroške, dnevnice in dejanskih stroškov za prenočevanje, če so ti stroški povezani z opravljanjem izvršilnih dejanj (prvi odstavek); izvršitelj ki uporablja osebni avtomobil, je upravičen tudi do povračila kilometrine za potovanje, če to v eno smer presega 1 km (drugi odstavek). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izvršitelj ni upravičen do stroškov v zvezi s prevozom, saj je bilo vozilo pripeljano v prostore izvršitelja s strani drugih, specifikacije tega dela zahtevka pa izvršitelj niti ni predložil. Izvršitelj pa je v skladu s prvim odstavkom 5. člena Pravilnika tudi dolžan zagotoviti pogoje za hrambo in upravljanje zaseženih stvari tako, da je ves čas hrambe možna oprava vseh dejanj, določenih z odredbo sodišča, v skladu z uredbo, tem Pravilnikom in drugimi predpisi, ki urejajo službo izvršitelja, tako da v breme proračuna oziroma storilca ni mogoče naložiti (potnih) stroškov, povezanih z načinom njegovega poslovanja.

Glede na navedeno in ker kakšnih kršitev, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti ni zasledilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 168. člena v zvezi s tretjim odstavkom 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker izvršitelj s pritožbo ni uspel, je dolžan kot vložnik pravnega sredstva na podlagi prvega odstavka 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena s plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.