Appeal allowed; lower court failed to project debtor's future financial status for preliminary order.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Iz podatkov, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedlo sodišče prve stopnje, je mogoče sklepati le na obstoj trenutne likvidnosti dolžnika, pri čemer ni toliko relevantno, ali je toženec trenutno likviden, pač pa je v času odločanja o predlogu za izdajo predhodne odredbe obstoječe finančno oziroma premoženjsko stanje treba projicirati v prihodnost, torej v čas oprave izvršbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe ter odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka zavarovanja.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasil pritožbene stroške.

3. Tožena stranka pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po 257. členu ZIZ izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V konkretni zadevi ni dvoma, da prvi izmed obeh pogojev za predhodno odredbo obstaja. Glede subjektivnega pogoja sodišče prve stopnje zaključuje, da tožena stranka na dan izdaje odločanja o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo ni nelikvidna, iz zadnjega letnega poročila, ki ga je sodišče vpogledalo, pa ni razvidnega slabega finančnega stanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh ugotovitev zaključilo, da ni podana verjetnost nevarnosti, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena.

6. Višje sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh za odločitev relevantnih navedb tožeče stranke, prav tako tudi, da ni opravilo celovite ocene gospodarskega stanja tožene stranke. Navedeno pomeni, da sklep sodišča prve stopnje, kljub sicer pravilnemu izhodišču, nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu navedlo zgolj svoje zaključke, ki jih je izpeljalo iz vpogleda v javno dostopne bilančne in bonitetne podatke, ne da bi opravilo celovito presojo toženčevega finančnega oziroma premoženjskega stanja, iz katerega bi bilo šele mogoče sklepati, da bodoča uveljavitev upnikove terjatve ni ogrožena. Iz podatkov, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedlo sodišče prve stopnje, je namreč mogoče sklepati le na obstoj trenutne likvidnosti dolžnika, pri čemer ni toliko relevantno, ali je toženec trenutno likviden, pač pa je v času odločanja o predlogu za izdajo predhodne odredbe obstoječe finančno oziroma premoženjsko stanje treba projicirati v prihodnost, torej v čas oprave izvršbe. Drugače povedano: potrebna je celovita ocena gospodarskega stanja dolžnika za presojo, ali navedeno stanje daje podlago za sklepanje, da bo v bodočnosti izvršba na sredstva dolžnika in s tem poplačilo upnika uspešno, ali pa navedeno stanje s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev upnikove terjatve (prim. I Cpg 924/2012).

7. Višje sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni izčrpalo vse relevantne trditvene podlage predloga za izdajo predhodne odredbe, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Višje sodišče je zato utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).