Court dismisses appeal against liability for water pipe burst, ruling ordinary use is not a dangerous activity.

I Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Običajna raba vodovodnih cevi v stanovanju ne sodi med nevarne dejavnosti. Do predmetnega škodnega dogodka bi dejansko lahko prišlo tudi po naključju. Za naključje gre takrat, ko oseba izpolni svojo dolžnostno ravnanje v tolikšni meri, kot ji to narekujejo objektivne okoliščine in kot ji omogočajo njene individualne lastnosti, pa vseeno nastane prepovedana posledica.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 901,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2009 do plačila. Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 100,16 EUR s pp je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 114,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Gre za spor majhne vrednosti, zato se sme sodna odločba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba uveljavlja dopustne pritožbene razloge, sicer pa v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ni bilo niti sporno.

5. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zaključka, da tožena stranka ni dokazala, da je do škode, povračilo katere tožeča stranka uveljavlja z regresnim zahtevkom, prišlo zaradi višje sile. Iz razlogov prvostopne sodbe je mogoče jasno razumeti, zakaj škodni dogodek, pok vodovodne cevi v stanovanju zavarovanca tožene stranke in posledični izliv vode, nima značilnosti višje sile. Okoliščino, da je v sodbi izostal izrecni zaključek, da navedeni dogodek (izliv vode zaradi počene vodovodne cevi) ne izpolnjuje predpostavk višje sile, je po oceni pritožbenega sodišča pripisati zgolj njegovi očitnosti. Ne nazadnje pa tožena stranka niti ni zatrjevala vseh nujnih predpostavk, ki morajo biti podane, da je nek dogodek mogoče obravnavati kot višjo silo. Ni trdila, da je do poka vodovodne cevi prišlo iz zunanjega vzroka. Če je namreč cev počila sama od sebe, ne pa zaradi vzroka izven cevi (npr. zrušenja zidu, v kateri se nahaja), o zunanjosti dogodka, ki je nujni element višje sile, ne moremo govoriti.

6. V zvezi z v pritožbi očitanim pomanjkanjem razlogov o nepričakovanosti oz. neizogibnosti in neodvrnljivosti škodnega dogodka v izpodbijani sodbi, pritožbeno sodišče opozarja, da je bilo trditveno in dokazno breme glede teh vprašanj na toženi stranki, ki pa je v tej smeri podala le pavšalne in neargumentirane trditve (da njen zavarovanec poka cevi ni mogel predvideti). Ali je določen dogodek nepričakovan, neizogiben in neodvrnljiv, je odvisno od konkretnih dejanskih okoliščin primera, ki jih mora sodišče poznati, da ima s čim napolniti vsebino navedenih standardov.

7. Sicer pa si je tožena stranka s sklicevanjem na višjo silo po nepotrebnem postavila previsoke ovire. V obravnavanem primeru namreč ne gre za objektivno odgovornost (zavarovanca) tožene stranke, ki se ji je mogoče izogniti s sklicevanjem na višjo silo (153. člen OZ). Takšna strogost velja le pri odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, iz katere kljub običajni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja. Običajna raba vodovodnih cevi v stanovanju pa nedvomno ne sodi med nevarne dejavnosti. Odgovornost zavarovanca tožene stranke je krivdna. Toženi stranki se zato, da bi se ekskulpirala, ni bilo treba sklicevati na višjo silo, pač pa bi zadostovalo, če bi dokazala, da njen zavarovanec za škodni dogodek in nastalo škodo ni kriv.

8. Do predmetnega škodnega dogodka bi dejansko lahko prišlo tudi po naključju. Za naključje gre takrat, ko oseba izpolni svojo dolžnostno ravnanje v tolikšni meri, kot ji to narekujejo objektivne okoliščine in kot ji omogočajo njene individualne lastnosti, pa vseeno nastane prepovedana posledica. Tožena stranka bi torej z ozirom na obrnjeno dokazno breme (149. člen OZ) morala dokazati, da je njen zavarovanec za vodovodno napeljavo v svojem stanovanju skrbel z običajno pazljivostjo, ki se pričakuje od dobrega gospodarja. V tej smeri pa tožena stranka ni podala konkretiziranih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče skrbnost njenega zavarovanca preizkusiti.

9. Vodovodna napeljava v stanovanju predstavlja del strojnih instalacij, potrebnih za normalno uporabo stanovanja in bivanja v njem. Zaradi stalne rabe se nujno tudi obrabi, kar pomeni, da je treba celoten sistem vodovodne napeljave redno vzdrževati, po preteku amortizacijskega obdobja pa tudi v celoti obnoviti. To velja tako za zunanje (pipe, ventili, zunanji odtočni sistemi) kot notranje dele (vzidane cevi oz. odtoki) vodovodne napeljave. Nadzor lastnika stanovanja oz. uporabnika nad slednjimi je sicer res omejen, ni pa izključen. Povprečno skrben uporabnik mora z ozirom na podatke o starosti in načinu rabe vodovodne napeljave v svojem stanovanju znati predvideti oz. oceniti njeno dotrajanost. Ker torej tožena stranka ni navedla nobenih dejstev o tem, kdaj je bila cev, ki je počila, vgrajena in ali je bila kdaj zamenjana, skrbnosti njenega zavarovanca v zvezi z vzdrževanjem vodovodne napeljave ni bilo mogoče preizkusiti. V odsotnosti relevantnih dejstev pa je bila tudi izvedba predlaganih dokazov nepotrebna, saj se dokazi ne izvajajo v informativne namene.

10. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je tožena stranka dolžna nositi svoje pritožbene stroške.