Appeal dismissed; founder's property rights transferred to foundation via 'disposal' clause, barring creditor claims.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

nesprejemljivo in v nasprotju s kontekstom Odloka je stališče, da pojem razpolaganja vsebinsko zajema zgolj pravico uporabe in upravljanja s premoženjem tožnika kot ustanovitelja tožene stranke. Z 2. odstavkom 20. člena in 2. odstavkom 23. člena Odloka je tudi po ustanovitelj dejansko prenesel svojo lastninsko pravico iz 1. odstavka 20. člena Odloka na zavod. Drugačno tolmačenje Odloka bi pomenilo izigravanje upnikov zavoda.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja izločitvene pravice tožeče stranke na v zahtevku naštetih premičninah in na njihovo izročitev (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke v višini 18.490,00 EUR (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca v višini 1.203,00 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Napaka sodišča prve stopnje, ko je v izreku sodbe zapisalo, da se zavrne zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja izločitvene pravice na njej lastnih nepremičninah, namesto na premičninah, je bila odpravljena s popravnim sklepom sodišča prve stopnje z dne 7. 5. 2013 (v spisu na l. št. 63). Šlo je za očitno pisno pomoto, ki ne pomeni kršitve določbe 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožbeni očitki, da v tožbenem zahtevku naštete premičnine predstavljajo lastnino ustanovitelja (tožeče stranke) in zato ne morejo biti del toženčeve stečajne mase (lastninska pravica namreč vedno pomeni tudi izločitveno pravico), niso utemeljeni. Pritožnik svoje prepričanje, da je lastnik omenjenih premičnin, opira na določbo 1. odstavka 20. člena Odloka o ustanovitvi javnega zavoda – Zavod za tehnično izobraževanje Ljubljana (v nadaljevanju Odlok). Slednji določa, da je premoženje s katerim upravlja zavod in ga uporablja za opravljanje dejavnosti za katero je ustanovljen, lastnina ustanovitelja. Takšna določba je iztrgana iz konteksta celotnega Odloka. Nasprotuje zlasti določbi 2. odstavka 23. člena v zvezi z 2. odstavkom 20. člena Odloka. Navedena odstavka določata, da zavod za svoje obveznosti odgovarja s sredstvi, s katerimi razpolaga (kar je skladno tudi z določbo 1. odstavka 49. člena Zakona o zavodih) in, da zavod lahko razpolaga s premičnim premoženjem. Pravica razpolaganja je atribut lastninske pravice. Vsebinsko pomeni sposobnost prenašanja dobrine iz pravne sfere enega pravnega subjekta v pravno sfero drugega. Tako je nesprejemljivo in v nasprotju s kontekstom Odloka pritožbeno stališče, da pojem razpolaganja vsebinsko zajema zgolj pravico uporabe in upravljanja s premoženjem tožnika kot ustanovitelja tožene stranke. Z 2. odstavkom 20. člena in 2. odstavkom 23. člena Odloka je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ustanovitelj dejansko prenesel svojo lastninsko pravico iz 1. odstavka 20. člena Odloka na zavod. Drugačno tolmačenje Odloka bi pomenilo izigravanje upnikov zavoda. Če namreč zavod za svoje obveznosti odgovarja s sredstvi s katerimi razpolaga, to pomeni, da bo iz teh sredstev poplačal upnike. Iz navedenega pa izhaja, da so ta sredstva dejansko prešla v njegovo premoženjsko sfero.

7. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo odločitve o zavrnitvi zahtevka na plačilo ocenjene vrednosti premičnega premoženja, glede katerega tožnik uveljavlja izločitveno pravico (podredni tožbeni zahtevek). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da takšen zahtevek ni utemeljen iz enakih razlogov kot primarni tožbeni zahtevek (torej zato, ker tožnik sploh nima izločitvene pravice). Podredni zahtevek bi bil utemeljen v primeru, da bi sodišče ugotovilo, da je izločitvena pravica podana, stečajni upravitelj pa je, skladno z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) prodal premoženje, ki je predmet izločitvene pravice (5. odstavek 299. člena ZFPPIPP). V posledici ugotovitve, da izločitvena pravica tožnika ni podana, ker je le-ta svojo lastninsko pravico prenesel na zavod (toženca), je tako logičen in pravilen tudi zaključek, da tožnik ni upravičen do plačila vrednosti premičnin, glede katerih je uveljavljal izločitveno pravico.

8. Na kakšen način ustanovitelj zavoda (tožeča stranka) odgovarja za obveznosti zavoda (tožena stranka) v obravnavanem sporu ni pomembno. Predmet spora je ugotovitev obstoja izločitvene pravice. Odgovornost tožnika za obveznosti toženca na to nima in ne more imeti nikakršnega vpliva.

9. Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).