Appeal dismissed; court upheld tax exemption denial based on verified financial solvency and procedural filing errors.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court rejected the appeal against the first-instance court's refusal to grant a tax exemption for the plaintiff. The defendant argued that frozen bank accounts and mortgage encumbrances created a liquidity crisis, yet the court relied on public financial statements showing substantial assets and profits. The court ruled that the defendant failed to substantiate these claims with evidence filed at the initial stage and correctly assessed the company's ability to pay the fee.
Legislator headnote
AI generatedZakon o sodnih taksah (ZST-1); Zakon o pravdnem postopku (ZPP): A court must carefully examine all circumstances of a legal person's financial and liquidity status when deciding on tax exemption, and claims regarding asset encumbrances or liquidity issues must be substantiated with evidence filed at the initial stage.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
[JEDRO]
Trditve v zvezi s kratkoročnimi obveznostmi do bank, obremenjenostjo premoženja s hipotekami in trditve v zvezi z zmanjševanjem bilančnega dobička ter dokaze, ki zatrjevana dejstva dokazujejo, bi tožena stranka morala podati že v samem predlogu za oprostitev plačila sodne takse.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse z dne 20. 5. 2013.
2. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila. Višjemu sodišču predlaga, da ponovno izvede vse dokaze in pritožbi v celoti ugodi.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. V tej zadevi je tožena stranka hkrati z vložitvijo pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 25. 4. 2013 predlagala, da jo sodišče oprosti plačila sodne takse za pritožbo. Sodišče je z izpodbijanim sklepom predlog zavrnilo, ker je iz bilance tožene stranke za leto 2012 (javno dostopne na spletni strani AJPES) ugotovilo, da je imela tožena stranka v letu 2012 prenesenega čistega dobička v višini 938.057,00 EUR, iz poslovnega izida za isto obdobje pa, da izkazuje 738.374,00 EUR bilančnega dobička. Nadalje je iz bilance ugotovilo tudi, da ima tožena stranka 2.493.171,00 EUR kratkoročnih sredstev (od tega samo 591.344,00 EUR sredstev za prodajo), medtem ko kratkoročnih obveznosti izkazuje bistveno manj, to je 1.512.347,00 EUR. Ker je pri odločitvi upoštevalo tudi, da sodna taksa za pritožbo znaša le 165,00 EUR, je presodilo, da ima tožena stranka dovolj sredstev za plačilo sodne takse ter da tožena stranka ni izkazala, da bo s takojšnjim plačilom sodne takse ogrožena njena dejavnost.
5. Po tretjem odstavku 11. člena ZST-1 sodišče pravno osebo oprosti plačila taks, če ta nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti, oziroma ji dovoli odloženo ali obročno plačilo taks, če sredstev za plačilo takse ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Po četrtem odstavku mora sodišče pri odločanju skrbno preučiti vse okoliščine ter upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe.
6. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ker pri odločanju ni upoštevalo navedbe iz opombe v točki d.) poslane izjave o premoženjskem stanju, in sicer, da ima dolžnik (tožena stranka) oba transakcijska računa blokirana in da ima sredstva, ki so razvidna iz bilance stanja v višini 4.164.585,00 EUR, obremenjena s hipotekami bank. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa namreč navedlo, da blokada obeh transakcijskih računov izhaja tudi iz javno objavljenih stanj transakcijskih računov tožene stranke in v zadnji točki obrazložitve tudi ugotovilo, da je likvidnostno stanje tožene stranke moteno. Vendar mora, kot že navedeno (v točki 5. obrazložitve), sodišče pri odločanju skrbno preučiti vse okoliščine in poleg likvidnostnega stanja pravne osebe upoštevati tudi njeno premoženjsko in finančno stanje. Ne glede na podatke, ki jih je navedla v izjavi o premoženjskem stanju in na katere se sklicuje sedaj v pritožbi, mora zato stranka v skladu s 7. ter v zvezi z 212. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek (ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika), sicer je ta neutemeljen. Zato tožena stranka zgolj s trditvami o blokadi transakcijskih računov in z izkazano kratkoročno nelikvidnostjo, ter zgolj pavšalno navedbo, da so sredstva obremenjena s hipotekami bank, ne more biti uspešna.
7. Tudi trditve v zvezi s kratkoročnimi obveznostmi do bank, obremenjenostjo premoženja s hipotekami in trditve v zvezi z zmanjševanjem bilančnega dobička ter dokaze, ki zatrjevana dejstva dokazujejo, bi torej tožena stranka morala podati že v samem predlogu za oprostitev plačila sodne takse, zato pritožbeno sodišče s tem povezanih trditev ni upoštevalo (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP).
8. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, prav tako pa v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).