Appeal dismissed: Court upheld injunction against libelous claim calling creditor a money laundering house.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Navedeni zapis ne predstavlja prispodobe (metafore) v zgolj bolj „sočnem“ jeziku, ki naj ne bi prešel v jezik žalitve. Drugi dolžnik pa tudi v pritožbi ni pojasnil, kakšna naj bi pravzaprav bila vsebina te metafore, ki bi jo bilo mogoče drugače razumeti kot je zapisana, torej da upnik aktivno sodeluje pri določenem kaznivem dejanju. Pravice do izražanja takšnega mnenja o upniku v medijih drugi dolžnik nima, saj ni izkazal niti trdil, da bi imel podlago v resničnih dejstvih oziroma dejstvih za katera je utemeljeno verjel, da so resnična.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor drugega dolžnika proti sklepu o zavarovanju nedenarne terjatve opr. št. Zg 54/2013 z dne 2.4.2013, s katero je sodišče z začasno odredbo dolžnikoma prepovedalo objavljanje trditev, domnev ali kakršnihkoli zapisov o tem, da je upnik pralnica oglaševalskega denarja ali pralnica denarja.

2. Proti sklepu se je pravočasno pritožil drugi dolžnik. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno uporabilo materialno pravo, hkrati pa je odstopilo od ustaljene sodne prakse. Upnik bi se po stališču pritožnika moral najprej poslužiti pravice do popravka, šele potem pa bi imel pravico predlagati izdajo začasne odredbe pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ocenilo vsebino komentarja drugega dolžnika kot žaljivega, s tem pa mu je onemogočilo kot neodvisnemu komentatorju, da izraža svoja mnenja, kar je sicer njegova z Ustavo RS zagotovljena pravica.

3. Pritožba ni utemeljena

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, glede na trditve, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku na prvi stopnji, da je prvi dolžnik kot izdajatelj časnika R objavil dne 11.3.2013 članek drugega dolžnika z naslovom „ Upati vsemu navkljub“, v katerem je navedel: „ ...P. je tako pralnica oglaševalskega denarja, a to ni zastonj.“ Ocenilo je, da sta dolžnika z navedenim zapisom kršila osebnostno pravico upnika do časti in ugleda, hkrati pa zaključilo, da je s tem izkazana s stopnjo verjetnosti zatrjevane nedenarna terjatev upnika napram dolžnikoma na opustitev dejanj, ki škodujejo upnikovemu ugledu in dobremu imenu.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo svoje zaključke o izkazanosti zatrjevane nedenarne terjatve. Drugi dolžnik pravilnih in logičnih razlogov sodišča prve stopnje s pritožbenim ponavljanjem trditev, ki jih je podal v ugovoru, ni uspel izpodbiti, saj jih je kot rečeno že sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je podalo sodišče prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da iz zapisa drugega dolžnika v predmetnem članku, „da je upnik pralnica oglaševalskega denarja“, izhaja, da naj bi bil upnik storilec kaznivega dejanja. Pri tem je pravilno zavrnilo zatrjevanje drugega dolžnika, da je šlo zgolj za metaforo, ki naj bi bila podana v specifičnem kontekstu tega članka. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je navedeni zapis žaljiv do upnika, saj pomeni vrednostno diskreditacijo.

7. Zmotno pa je pritožbeno stališče drugega dolžnika, da je takšno žaljivo izražanje mnenja o upniku njegova z ustavo zagotovljena pravica. Pritožbeno sodišče namreč v nasprotju s pritožbo ocenjuje, da navedeni zapis ne predstavlja prispodobe (metafore) v zgolj bolj „sočnem“ jeziku, ki naj ne bi prešel v jezik žalitve. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da drugi dolžnik tudi v pritožbi ni pojasnil, kakšna naj bi pravzaprav bila vsebina te metafore, ki bi jo bilo mogoče drugače razumeti kot je zapisana, torej da upnik aktivno sodeluje pri določenem kaznivem dejanju. Pravice do izražanja takšnega mnenja o upniku v medijih drugi dolžnik nima, saj ni izkazal niti trdil, da bi imel podlago v resničnih dejstvih oziroma dejstvih za katera je utemeljeno verjel, da so resnična.

8. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi moral upnik najprej izkoristiti pravico do poprave ali odgovora, ki je predvidena v 26. členu Zakona o medijih. Po določbah ZIZ so ovire za izdajo začasne odredbe le v tem, če niso podani pogoji, ki so predvideni v ZIZ za njihovo izdajo. Med pogoji za izdajo začasne odredbe pa ni predvideno, da bi moral upnik izkazati, da se je poslužil določenih pravic iz drugih zakonov. Zato dejstvo, da upnik tega ni storil, ni pomembno.

9. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upnik izkazal pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje njegove nedenarne terjatve do dolžnikov, je pravilno izdalo sklep o začasni odredbi. Tega sklepa pa drugi dolžnik s svojim ugovorom ni uspel izpodbiti, zato je pravilno ravnalo ko je izdalo izpodbijani sklep.

10. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).