Appeal dismissed; bankruptcy proceeding continues as rejected simplified recovery request ends the process immediately.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Ker je z izdajo sklepa o zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave postopek končan, ni nobene potrebe po prekinitvi postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, saj sklep učinkuje že z izdajo.

Določilo 152. člena ZFPPIPP ne velja, če gre za postopek poenostavljene prisilne poravnave, saj to določilo ni navedeno v 2. odstavku 221.b člena ZFPPIPP, ki določa smiselno uporabo določil ZFPPIPP tudi za postopek poenostavljene prisilne poravnave.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom (1. točka izreka), za upravitelja pa je imenovalo A. Š. (2. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je družbenik pravočasno pritožil. Navaja, da je z izdajo tega sklepa pred vročitvijo sklepa o zavrženju dolžnikovega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave kršilo 152. člen ZFPPIPP, postopka ni prekinilo. Vlogo dolžnika je zavrglo zgolj zaradi njenega naslova, ni pa zahtevalo dopolnitve. Predlog bi tako moralo razumeti kot predlog za začetek postopka prisilne poravnave in zahtevati njegovo dopolnitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je dolžniku poslalo upnikov predlog za začetek stečajnega postopka s pozivom, da se o predlogu izreče, opozorilo ga je, da lahko zoper ta predlog ugovarja v 15 dneh. Prav tako ga je seznanilo, da lahko namesto ugovora vloži zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu in kaj mora taka zahteva vsebovati. Dolžnik je poziv prejel 5.7.2013, ni pa vložil ne ugovora zoper upnikov predlog ne zahteve za odložitev odločanja o predlogu, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Vložil pa je predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave (St 1427/2013), ki ga je sodišče prve stopnje zavrglo s sklepom z dne 19.7.2013. O pravilnosti tega sklepa v obravnavani zadevi ni dopustno razpravljati, zato so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem v obravnavani pritožbi neupoštevne (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, pri čemer se pravila ZPP za ta postopek smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP).

5. Pritožnik ima sicer prav, ko trdi, da 152. člen ZFPPIPP določa, da sodišče prekine postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka do konca postopka prisilne poravnave, če je upnik pred uvedbo postopka prisilne poravnave vložil predlog za začetek stečajnega postopka, o katerem sodišče do uvedbe postopka postopka prisilne poravnave še ni odločilo. Sodišče prve stopnje je razložilo, zakaj postopka ni prekinilo – ker je predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zavrglo. Ker je z izdajo sklepa o zavrženju takega predloga postopek končan, ni nobene potrebe po prekinitvi postopka, saj sklep učinkuje že z izdajo – pritožba namreč ne zadrži izvršitve, če ni v zakonu kaj drugega določeno (2. odstavek 125. člena ZFPPIPP). Ker tak sklep sam po sebi niti ni izvršljiv, saj ni česa izvršiti, učinkuje že s samo izdajo. Ob tem je bil dolžnikov predlog v času vložitve in izdaje sklepa o zavrženju nedopusten, pri čemer ni podlage, da bi njegov predlog šteli za nepopoln predlog za začetek postopka prisilne poravnave, ki je bil takrat edini mogoč, kar je že razloženo v sklepu višjega sodišča (Cst 246/2013). Pri tem pa pritožnik tudi spregleda, da določilo 152. člena ZFPPIPP ne velja, če gre za postopek poenostavljene prisilne poravnave, saj to določilo ni navedeno v 2. odstavku 221.b člena ZFPPIPP, ki določa smiselno uporabo določil ZFPPIPP tudi za postopek poenostavljene prisilne poravnave. Zato tako ali tako ni bilo pravne podlage za prekinitev stečajnega postopka.

6. Dolžnik je torej vložil predlog za začetek poenostavljene prisilne poravnave, ki ni bil dopusten, ni pa šlo za predlog za začetek prisilne poravnave, ki bi bil nepopoln v smislu 147. člena ZFPPIPP. Zaradi zavrženja predloga bi tudi v primeru, da bi se uporabljal 152. člen ZFPPIPP, odpadle ovire, ki povzročajo prekinitev postopka, tako da sodišče prve stopnje ni imelo nobene pravne podlage, zaradi katere bi sploh smelo prekiniti postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Glede na to, da dolžnik tudi ni ugovarjal obstoju svoje insolventnosti ali obstoju upnikove terjatve, prav tako pa ni vložil predloga za odložitev odločanja o upnikovem predlogu, čeprav je bil s tema možnostma seznanjen in je bil celo izrecno opozorjen nanju, je sodišče prve stopnje moralo izdati sklep o začetku stečajnega postopka (1. odstavek 239. člena ZFPPIPP). Pri tem višje sodišče ponovno poudarja, da je imel dolžnik možnost, da prepreči izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka tako z ugovorom kot s predlogom za odložitev odločanja, pa kljub opozorilu sodišča prve stopnje nobene od teh možnosti ni izkoristil, temveč se je odločil za tretjo pot, ki takrat sploh ni bila mogoča. S tem pa je sam povzročil izdajo izpodbijanega sklepa.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).