Appeal court partially allowed appeal by adding mandatory 8-day payment deadline to tax judgment.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka delno spremeni (dopolni) tako, da se toženki za izpolnitev naložene obveznosti določi paricijski rok 8 dni.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Navedba paricijskega roka v tožbenem zahtevku sicer ni njegova obligatorna sestavina, vendar ga mora sodišče v sodbi, s katero ugodi dajatvenemu zahtevku, določiti po uradni dolžnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku 1023 Ig 327/2007 z dne 11.10.2007 v nepravnomočnem delu v celoti razveljavilo. S sodbo je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 208,66 EUR in zakonske zamudne obresti v višini 139,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.8.2009 dalje do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu je s sklepom umik tožbe vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 946,70 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila toženka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, plačilo pravdnih stroškov pa naloži toženki, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške. Navaja, da izrek sodbe ni jasen. Prav tako ne vsebuje paricijskega roka, kar je predpisana sestavina izreka sodbe. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega sodba ne vsebuje navedbe materialnopravnega predpisa, na katerem temelji odločitev, kar prav tako predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zoper sklep o ustavitvi postopka (III. točka izreka) se toženka ni pritožila.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 11.10.2007 v nepravnomočnem delu v celoti razveljavilo (torej glede glavnice v znesku 2.158,66 EUR s pp) in v tem delu predlog obravnavalo kot tožbo. Ker je toženka v postopku (sicer z zamudo) delno poravnala dolg v znesku 1.950,00 EUR, je tožnica tožbeni zahtevek skrčila v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice 1.950,00 EUR. Po skrčitvi tožbenega zahtevka z dne 26.08.2009 je tožnica tako vtoževala še neplačano glavnico v višini 208,66 EUR ter znesek zamudnih obresti v višini 139,66 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.08.2009 dalje do plačila. Znesek 139,66 EUR, ki ga tožnica vtožuje iz naslova zakonskih zamudnih obresti, predstavlja seštevek zapadlih zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle od zapadlosti treh vtoževanih računov do opravljenih plačil toženke, in sicer: 25,09 EUR zamudnih obresti se je nateklo po prvem vtoževanem računu (izračun v prilogi A19), 20,09 EUR po drugem vtoževanem računu (A20) in 7,91 EUR po tretjem računu (A21), skupaj torej 53,09 EUR zamudnih obresti. Prav tako je tožnica zahtevala plačilo zneska 86,57 EUR, ki predstavlja zakonske zamudne obresti, ki so se natekle od vtoževane glavnice 208,66 EUR od zapadlosti dne 16.2.2006 do 26.8.2009.

6. Z opisano prilagoditvijo zahtevka je bila toženka seznanjena. Neupravičen je pritožbeni očitek o nejasnosti izreka sodbe, s čimer toženka zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izreka sodbe je namreč jasno razviden znesek, ki ga je toženka dolžna plačati tožnici. Prav tako pa je tudi jasno razvidno, da je bil v preostalem delu (glede glavnice 1.950,00 EUR) postopek ustavljen. Zoper sklep o ustavitvi postopka se toženka ni pritožila, saj je v pritožbi izrecno navedla, da se pritožuje le zoper sodbo.

7. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi smelo sodišče prve stopnje odločati zgolj o tem, ali sklep o izvršbi ostane v veljavi ali ne (436. člen ZPP), ker postopanje sodišča s tem, da je najprej razveljavilo sklep o izvršbi v nepravnomočnem delu, nato pa odločilo o tožbenem zahtevku, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

8. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede paricijskega roka. Navedba paricijskega roka v tožbenem zahtevku sicer ni njegova obligatorna sestavina, vendar ga mora sodišče v sodbi, s katero ugodi dajatvenemu zahtevku, določiti po uradni dolžnosti1. ZPP v 313. členu določa, da kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora izpolniti. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je določilo 8 dnevni paricijski rok za izpolnitev naložene obveznosti (peti odstavek 458. člena ZPP).

9. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preiskus pravilnosti in zakonitosti sodbe. Zato absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP ni podana. Pritožbene navedbe, da zaradi izostanka navedbe materialnopravne podlage zahtevka preiskus sodbe ni mogoč, prav tako niso utemeljene. Toženka namreč temelju zahtevka ni oporekala. Sporno je bilo le vprašanje, ali je svoj dolg, katerega obstoj je priznavala,v celoti poravnala. Materialnopravno podlago zahtevka tako predstavlja 239. člen OZ, ki določa, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženko obvezalo na plačilo 208,66 EUR, ki jih tožnici še dolguje, je tako materialnopravno pravilna. Naložitev zneska zamudnih obresti v višini 139,66 EUR, ki mu toženka po višini ni oporekala in procesnih obresti od neplačanih obresti, pa je tudi materialnopravno utemeljena na 381. členu OZ.

10. Ker je pritožba delno utemeljena (glede določitve paricijskega roka), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v II. točki izreka zaradi izostanka navedbe paricijskega roka na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP spremenilo tako, da je za izpolnitev toženki naložene obveznosti določilo paricijski rok 8 dni. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi ponovno presojo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker se zaradi navedene spremembe uspeh pravdnih strank ni spremenil, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo. Po višini pa je ni presojalo, ker ji pritožnica ni konkretno ugovarjala.

12. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

13. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

(1) enako VSL sklep I Cpg 1125/2012 z dne 2.10.2012, A. Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 128, L. Ude: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 56 – če je proti sodni odločbi, ki ne vsebuje paricijskega roka, vložena pritožba, paricijski rok določi pritožbeno sodišče.