Creditor's claim dismissed after bankruptcy court recognized debt, ending right to litigate.

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 3. točki izreka razveljavi ter se tožba zavrže.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če je upnik za uveljavitev terjatve pred začetkom stečajnega postopka začel pravdni postopek, upnikova terjatev pa je v pravdnem postopku priznana, preneha njegova pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi in pravdno sodišče zavrže tožbo, s katero se uveljavlja ta terjatev.

Ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti. Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožnica preko priznanja svoje terjatve v stečajnem postopku z zahtevkom zoper toženko v tej pravdi uspela.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom odločbe naložilo toženi stranki, da mora v 15 dneh od prejema te sodbe tožeči stranki plačati glavnico 15.466,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (II. točka izreka odločbe). Obenem je toženi stranki naložilo še, da mora povrniti tožeči stranki 1.014,63 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo sodbe v njeno korist, podredno pa razveljavite sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena, čeprav ne iz razlogov, ki so v njej navedeni.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil po izdani izpodbijani sodbi in vloženi pritožbi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 2619/2012 z dne 19.12.2012 pričet stečajni postopek nad toženo stranko. Stečajno sodišče je tudi že sprejelo sklep o preizkusu terjatev z dne 31.5.2013, ki je postal pravnomočen dne 18.6.2013. Vtoževana terjatev, ki jo je sodišče prve stopnje v tem gospodarskem sporu naložilo v plačilo toženi stranki, je bila v stečajnem postopku nad dolžnikom priznana, in sicer glavnica skupaj s kapitaliziranimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva zamude do začetka stečajnega postopka, kot tudi pravdni stroški.

6. Po začetku stečajnega postopka je dovoljeno o upnikovem (dajatvenem) zahtevku za plačilo terjatve odločati samo s sklepom o razdelitvi splošne oziroma posebne razdelitvene mase (prvi odstavek 227. člena v zvezi s 353. in 365. členom ZFPPIPP) in je v pravdnem postopku dovoljeno uveljavljati samo zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve.

7. Če je upnik za uveljavitev terjatve pred začetkom stečajnega postopka začel pravdni postopek, upnikova terjatev pa je v pravdnem postopku priznana, preneha njegova pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi (prvi in osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP) in pravdno sodišče zavrže tožbo, s katero se uveljavlja ta terjatev.

8. Tožeča stranka že ima pravni naslov za terjatev, ki jo uveljavlja v tej pravdi, saj je o njej že odločeno s pravnomočnim sklepom o preizkusu terjatev Okrožnega sodišča v Ljubljani St 2619/2012 z dne 31.5.2013.

9. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zavrglo tožbo (člen 354/II ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. V tej zadevi je treba upoštevati, da se v obeh postopkih (tako pravdnem kot stečajnem) odloča o obstoju iste terjatve. Ne gre za dva postopka, ki bi potekala vzporedno, temveč se zaradi koncentracije obravnavanja terjatev v stečajnem postopku obravnavajo vse terjatve, ki jih upniki uveljavljajo zoper stečajnega dolžnika. V tem smislu je torej mogoče šteti, da predstavlja stečajni postopek nadaljevanje pravdnega postopka. Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (prvi odstavek 316. člena ZPP). Primerjava pokaže, da ima ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP), enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti (prim. N. Plavšak: ZFPPIPP, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 233). Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožnica preko priznanja svoje terjatve v stečajnem postopku z zahtevkom zoper toženko v tej pravdi uspela (enako tudi VSL sklep I Cpg 129/2012). Glede na navedeno je treba ob smiselni uporabi 157. člena ZPP odločiti, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.