Appeal dismissed; unanimous co-ownership requires all consent for manager appointment, not majority.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Če na stavbi, ki je v solastnini več oseb, ni niti zemljiškoknjižne niti dejanske etažne lastnine, je določitev upravnika posel izrednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje vseh solastnikov. Če določitev upravnika ni obvezna, je po naravi stvari za njegovo določitev potrebno soglasje vseh solastnikov in manjšinskega solastnika k sklenitvi pogodbe o upravljanju ni mogoče prisiliti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za zavarovanje njegove denarne terjatve v višini 27.002,28 EUR z obrestmi s predhodno odredbo, upniku pa je še naložilo, da sam krije stroške, ki so mu nastali s predlogom za zavarovanje.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik, smiselno iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni oziroma podrejeno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške. Pritožba ni bila vročena dolžniku, ker je bila vložena zoper enostransko odločbo prvostopnega sodišča (dolžnik v postopek na prvi stopnji še ni bil pritegnjen).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo predhodne odredbe zavrnilo, ker je zaključilo, da upnik ni uspel dokazati verjetnega obstoja obligacijskega razmerja med strankama, zato pogoji za domnevo nevarnosti po prvem odstavku 258. člena ZIZ niso izkazani. Z navedenim zaključkom se pritožbeno sodišče strinja in ga pritožbeni razlogi niso izpodbili.

5. Upnik, ki nastopa kot upravnik, je obstoj obligacijskega razmerja z dolžnikom (ki je solastnik stavbe z deležem 3/10), dokazoval s predložitvijo pogodbe o upravljanju, ki jo je na strani naročnika podpisala druga solastnica stavbe z deležem 7/10. Skliceval se je na določila Stanovanjskega zakona (25. čl. SZ-1), ki za določitev upravnika določa soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev.

6. Vprašanje obstoja etažne lastnine se je prvostopenjskemu sodišču zastavilo zaradi različnih pogojev za veljavnost posla določitve upravnika po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ). Če gre namreč za solastnino, se določitev upravitelja stvari šteje za posel, ki presega okvire rednega upravljanja s stvarjo, zato je za njegovo veljavnost potrebno soglasje vseh solastnikov (67. člen SPZ). Če pa gre za etažno lastnino, predstavlja določitev upravnika posel rednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti (1. odst. 118. člena v zvezi s 1. odst. 117. čl v zvezi s 2. odst. 67. čl. SPZ). Sodišče prve stopnje je z ozirom na navedeno zavzelo stališče, da se določilo 1. in 2. odst. 25. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1), po katerem za določitev upravnika prav tako zadostuje soglasje lastnikov, ki imajo več kot 50 % solastniških deležev, nanaša le na večstanovanjske stavbe, na katerih je vzpostavljena etažna lastnina.

7. Navedeno stališče bi sicer utegnilo biti sporno, kar pritožba utemeljeno opozarja. Stanovanjski zakon v načelu res ureja razmerja v že etažiranih večstanovanjskih stavbah, vendar se na podlagi 3. odst. 9. člena SZ-1 določbe o upravljanju (III. poglavje SZ-1, členi od 25 do 67) uporabljajo tudi tedaj, ko je etažna lastnina le dejansko (ne pa tudi zemljiškoknjižno) vzpostavljena. Ugotavljanje dejstev v navedeni smeri pa po mnenju pritožbenega sodišča bistveno presega okvire postopka zavarovanja. Postopki zavarovanja so del izvršilnih postopkov, ki so po svoji naravi strogo formalistični, kar pomeni, da niso namenjeni ugotavljanju dejstev, še posebej, če so ta sporna. Prvostopno sodišče je v konkretni zadevi moralo odgovoriti le na vprašanje „ali je upnik predložil listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja med strankama“. Pogodba o upravljanju je lahko takšna listina, čeprav je dolžnik ni podpisal. Tovrstne pogodbe lahko namreč po materialnem pravu veljajo tudi za osebe, ki je niso sklenile. Vendar pa morajo biti, če se upnik na takšno pogodbo sklicuje, s stopnjo verjetnosti izkazani tudi vsi pogoji, ki jih določa relevantno materialno pravo za veljavnost teh pogodb. Teh pa upnik ni izkazal, saj ni niti zatrjeval, da je v stavbi, ki jo upravlja, vzpostavljena dejanska etažna lastnina. Če na stavbi, ki je v solastnini več oseb, ni niti zemljiškoknjižne niti dejanske etažne lastnine, je določitev upravnika posel izrednega upravljanja, za katerega je potrebno soglasje vseh solastnikov (67. člen SPZ).

8. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi s prvostopnim sodiščem, da v obravnavanem primeru tudi, če bi zanj uporabili določila SZ-1, ne bi prišli do drugačnega rezultata. Ključna je namreč ugotovitev, da določitev upravnika ni obvezna, ker ima sporna stavba le dva solastnika (48. člen SZ-1). Prav ima prvostopno sodišče, da se pravilo o potrebnem deležu glasov (več kot 50%) za določitev upravnika tudi po SZ-1 ne nanaša na primere, ko je določitev upravnika fakultativna, t.j. v prostovoljni opciji solastnikov. V takšni situaciji ni preglasovanja s strani večine, saj bi bilo v nasprotnem izničeno načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij. Če določitev upravnika ni obvezna, je po naravi stvari za njegovo določitev potrebno soglasje vseh solastnikov in manjšinskega solastnika k sklenitvi pogodbe o upravljanju ni mogoče prisiliti.

9. Pritožbeni ugovori, da je dolžnik užival storitve upravnika, ki jih ni plačal, bi lahko izkazovali utemeljenost tožbenega zahtevka na kakšni drugi podlagi (obogatitveni ali verzijski), nimajo pa vpliva na pravilnost zaključka prvostopnega sodišča, da upnik ni izkazal verjetnosti obligacijskega razmerja med pravdnima strankama z listino, ki jo je v tem postopku predložil.

10. Prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu tudi utemeljeno opozarja na v zakonu vgrajeno nasprotje (contradictio in adjecto) pri ureditvi pogojev za izdajo predhodne odredbe. Le-to nastopi v primeru, ko upnik ne izkaže verjetnega obstoja obligacijskega razmerja med strankama, (in s tem drugega pogoja za izdajo predhodne odredbe – domnevane nevarnosti): pri čemer pa se prvi pogoj, ki se smiselno nanaša na verjetnost terjatve, šteje za izpolnjen, ker upnik razpolaga s sodno odločbo, ki še ni izvršljiva. Ker je sporno določilo 258. čl. ZIZ že v postopku ustavne presoje, je pričakovati, da bo Ustavno sodišče v končni odločitvi predvidoma rešilo tudi to nasprotje.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Ker upnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam nositi svoje pritožbene stroške.