Appeal court dismisses claim against contractor in construction consortium due to lack of proof for exclusive liability.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: »tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 261.701,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.2002 dalje«, v zavrne, v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 13.663,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 5.488,41 EUR v 15-ih dneh v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka.

[JEDRO]

Tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bile konzorcijske obveznosti pravdnih strank natančno razmejene, tako, da bi bila tožena stranka tista, ki je bila izključno odgovorna za predložitev pravilnih statičnih izračunov, ampak vodijo k zaključku, da sta pravdni stranki nastopali v skupnem podjemu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke glede na podlago utemeljen oziroma je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, odločitev o stroških pa pridržalo za končno sodbo.

2. Zoper vmesno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami), v nadaljnjem besedilu: ZPP, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki 1. odstavka 338. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka in tožena stranka sta z družbo Z. G.m.b.H. iz Nemčije (v nadaljnjem besedilu: kupec), sklenili tripartitno pogodbo o dobavi blaga in storitev z dne 9.11.2000 (v nadaljnjem besedilu: Pogodba), na podlagi katere sta se skupaj kot dobaviteljski konzorcij zavezali, da bosta za kupca izvedli izdelavo, dobavo in montažo mešalne hiše, vključno s sosednjimi veznimi mostovi in nadaljnjimi jeklenimi elementi na projektu »M. V.« v I. Po že izvedeni vgradnji je italijanski inšpekcijski organ ugotovil, da vgrajena jeklena konstrukcija ne ustreza obremenitvenim predpisom, zato jo je bilo potrebno dodatno ojačati, kar je na svoje stroške storila tožeča stranka. Ker naj bi bila predložitev ustreznih statičnih izračunov oziroma načrtov obveznost tožene stranke, tožeča stranka na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke vtožuje povračilo škode, ki jo je utrpela zaradi toženkinega kršenja pogodbene obligacije.

6. Tožena stranka je nasprotovala tožbenemu zahtevku. Trdila je, da njena vloga v konzorciju s tožečo stranko v zvezi z izpolnitvijo Pogodbe le koordinacija oziroma posredovanje informacij in storitev med tožečo stranko kot dobaviteljem in kupcem glede na njeno poznavanje nemškega jezika in zahtevo slednjega. Trdila je, da je naloge, za katere je bila zadolžena pravilno opravila. Predložitev ustreznih statičnih izračunov pa ni bila njena obveznost napram tožeči stranki znotraj njunega konzorcija.

7. Prvostopenjsko sodišče je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da je v konzorcijskem odnosu pravdnih strank, ki sta skupno nastopili v Pogodbi na strani dobavitelja imela vsaka stranka svoje posebne naloge. Ugotovilo je, da je bila obveznost tožene stranke predložiti tožeči stranki ustrezne statične izračune oziroma načrte za izdelavo jeklene konstrukcije, izdelava le-te pa naloga tožeče stranke.

8. Svoje zaključke o obstoju obveznosti tožene stranke predložiti statične izračune in skice in posledično njene odškodninske odgovornosti je prvostopenjsko sodišče utemeljilo z pomočjo dvostopenjskega sklepanja iz sledečih posredno ugotovljenih dejstev:

- da je glede na vsebino 21. člena pogodbe z dne 9.11.2000, ki določa, da pravdni stranki v pogodbi nastopata kot konzorcij z različno udeležbo v pogodbeni ceni, odvisno od predmeta dobave, ugotovilo, da je bil predmet dobave za vsako od pravdnih strank kot udeleženk konzorcija, vsaj deloma različen,

- da se je sestanka s kupcem, ki se je vršil dne 9.11.2000, poleg pravdnih strank udeležil tudi S. kot zakoniti zastopnik družbe M. d.o.o., ki je izdelala načrte po katerih je bila konstrukcija izdelana,

- da je M. d.o.o. od kupca prejemal podatke, na podlagi katerih je izdeloval izračune in jih pošiljal tožeči stranki,

- da družba M. d.o.o. ni bila v pogodbeni zavezi s kupcem in tožečo stranko.

9. Na osnovi naštetih dejstev je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da je M. d.o.o. pogodbeno sodeloval izključno s toženo stranko, kar ga je vodilo do zaključka, da je obveznost predložiti statične izračune spadala v sfero tožene stranke.

10. Pritožbeno sodišče se s tovrstnim sklepanjem prvostopenjskega sodišča ne strinja. Iz 21.2 člena pogodbe res izhaja deloma različen predmet dobave pravdnih strank, a pritožbeno sodišče pripominja, da je v nadaljevanju istega člena izrecno navedena vodilna vloga tožeče stranke pri vodenju projekta, hkrati s tem pa določeno, da je v celoti odgovorna za pravilno izvajanje pogodbe in prilog. Prisotnost S. kot zakonitega zastopnika M. d.o.o. na sestanku s kupcem dne 9.11.2000 in njegovo direktno pošiljanje podatkov tožeči stranki ne govorita v prid dejstvu, da je bila za statične izračune odgovorna tožena stranka, nasprotno kažeta na usklajeno delovanje pravdnih strank, h kateremu je tožeča stranka kot vodilni akter morala podati svoje strinjanje. Prvostopenjsko sodišče svoje razmišljanje v tem kontekstu utrjuje na osnovi pričevanja priče T., ki je izpovedal, da ga je k sodelovanju povabil toženec, čeprav hkrati s tem povzema njegovo izpovedbo, da je dejansko delal za tožečo stranko, tožena stranka pa je bila zgolj koordinator dela. Tudi obstoj morebitnega pogodbenega razmerja razmerja med toženo stranko in družbo M. d.o.o. po oceni pritožbenega sodišča pa avtomatično ne izkazuje dejstva, da so storitve, ki jih je opravila slednja predstavljale obveznost tožene stranke napram tožeči stranki. Zato sklepanje sodišče prve stopnje v to smer ni pravilno.

11. Tako ugotovljena posredna nesporna dejstva, torej ne dajejo zadostne podlage za sklep, da je bila predložitev (pravilnih) statičnih izračunov in skic, izključno obveznost tožene stranke, oziroma vsaj z enako stopnjo verjetnosti napeljujejo na sklep, da je toženec družbo M. d.o.o. angažiral v sklopu svoje koordinatorske funkcije, pri vsem skupaj pa je šlo za skupni podjem pravdnih strank, v katerem njune odgovornosti niso bile natančno razmejene.

12. Glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala zatrjevane vsebine dolžnega ravnanja tožene stranke, da bi ji bilo možno na njeni podlagi očitati kršitev pogodbene obveznosti. To pa hkrati pomeni, da ni mogoče govoriti o pogodbeni odškodninski odgovornosti tožene stranke. Kot rečeno tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bile konzorcijske obveznosti pravdnih strank natančno razmejene, tako, da bi bila tožena stranka tista, ki je bila izključno odgovorna za predložitev pravilnih statičnih izračunov, ampak vodijo k zaključku, da sta pravdni stranki nastopali v skupnem podjemu. Nadalje pa vsebina njenega dolžnega ravnanja in njeno dejansko ravnanje, ugotovljeno v postopku na prvi stopnji, ne zadostuje, da bi ji bilo mogoče pripisati odgovornosti za škodljive posledice, navedbe tožeče stranke pa ne dajejo zadostne podlage za odgovornost tožene stranke po drugi pravni podlagi.

13. Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. alinea 358. člena ZPP).

14. Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka, ki temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti nastale stroške pravdnega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče v skladu z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS 67/2003) in Zakona o sodnih taksah, odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika tožene stranke z dne 17.9.2007 (list. št. spisa 115) in z dne 18.1.2011 (list. št. spisa 330). Na osnovi istega zakonskega določila ZPP, je tožeča stranka dolžna toženi povrniti nadaljnjih 5.488,41 EUR stroškov pritožbenega postopka.