Appeal dismissed; plaintiff failed to concretize danger of enforcement hindrance under ZIZ Art. 257(1).

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dvom, da bo (katerakoli) tožena stranka iz pravdnega postopka po zaključku postopka sposobna plačati dosojeno terjatev, vedno obstaja, tak dvom pa ne izkazuje nevarnosti v smislu 1. odstavka 257. člena ZIZ. Nevarnost mora biti konkretizirana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe (I. točka izreka), odločilo je še, da tožeča stranka nosi svoje stroške predloga za izdajo predhodne odredbe (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, pri čemer se določbe ZPP uporabljajo na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) in predlagala, naj višje sodišče sklep spremeni in predlogu za izdajo predhodne odredbe ugodi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 1. odstavkom 257. člena ZIZ mora upnik za izdajo predhodne odredbe izkazati za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zavrnilo izdajo predhodne odredbe, ker tožeča stranka s svojimi preskopimi navedbami te nevarnosti ni izkazala.

6. Tudi višje sodišče se strinja s tem razlogom sodišča prve stopnje. Tožeča stranka bi morala navesti vsa pravno relevantna dejstva, ob tem pa ni niti pojasnila, kakšni naj bi prihodki tožeče stranke sploh bili, koliko prihodkov pridobiva iz osnovne dejavnosti, koliko iz drugih dejavnosti, tudi sama pa navaja, da tožena stranka opravlja še druge dejavnosti. Opravljanje drugih dejavnosti nenazadnje izhaja že iz firme tožene stranke. Pojem „pretežni prihodki“ je tako zelo nedoločljiv, da z njim ni mogoče ničesar izkazati; sam po sebi izkazuje le to, da več kot polovico prihodkov ustvarja iz dejavnosti vzdrževanja letal. Še tu gre le za mnenje tožeče stranke, ki ni prav z ničemer podprto. Dvom, da bo (katerakoli) tožena stranka iz pravdnega postopka po zaključku postopka sposobna plačati dosojeno terjatev, vedno obstaja, tak dvom pa ne izkazuje nevarnosti v smislu 1. odstavka 257. člena ZIZ. Nevarnost mora biti konkretizirana, tega bremena pa tožeča stranka ni zmogla. S tako praznimi in pavšalnimi trditvami tožeča stranka nikakor ne more doseči izdaje predhodne odredbe.

7. Sklep sodišča prve stopnje je tako pravilen, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

8. Izrek o stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi svoje stroške, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi, zato njeni stroški vložitve te vloge niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP.