Appeal allowed; first instance court erred by ordering plaintiff to clarify facts when defendant failed to specify quality defects.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

V tej zadevi ni nobenega dvoma, kaj je predmet že vtoževanih računov. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za pozivanje tožeče stranke k navedbi manjkajočih trditev. Tožena stranka se brani z ugovorom, da dobavljeno blago ni bilo kvalitetno, kaj je bilo narobe z dobavljenim blagom, pa ne pojasni. Zato je tožena stranka tista, ki bi morala konkretizirati svoje navedbe v zvezi z neustrezno kvaliteto.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108671/2010 z dne 10.8.2010 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbo zavrglo. To je storilo po ugotovitvi, da je tožeča stranka vložila nepopolno tožbo in da na sklep sodišča z dne 20.2.2012 (red. št. 24, list. št. 112 - 114) tožena stranka ni ustrezno reagirala, saj svojih navedb ni dopolnila tako, kot je zahtevalo sodišče v tem sklepu.

2. Proti temu sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je „vse pritožbene razloge“ in predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej zadevi ni nobenega dvoma, kaj je predmet že vtoževanih računov št. 10003244 (za znesek 651,40 EUR) in 109123002 (za znesek 523,26 EUR). Tožena stranka namreč v ugovoru ni navedla, da ne ve, katero blago naj bi ji bilo dobavljeno ali da ji ni bilo dobavljeno, pač pa, da ga je reklamirala. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za pozivanje tožeče stranke k navedbi manjkajočih trditev (sklep z dne 20.2.2012). Drži sicer, kot pojasnjuje sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je tožba popolna le, če je v njej navedeno vsaj toliko dejstev, da omogočajo jasno individualizacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov, vendar pa takrat, kadar za toženo stranko ni nobenega dvoma o tem, kaj tožeča stranka zahteva od nje in na kakšni podlagi, ne gre za nepopolno tožbo.

6. Tožena stranka se brani z ugovorom, da dobavljeno blago ni bilo kvalitetno, kaj je bilo narobe z dobavljenim blagom, pa ne pojasni. Zato je tožena stranka tista, ki bi morala konkretizirati svoje navedbe v zvezi s kvaliteto. Torej bi sodišče njo moralo pozvati k konkretizaciji ugovornih navedb, ne pa tožeče stranke. Kaj je bilo narobe z blagom in zakaj ga je reklamirala ter ali ga je reklamirala pravočasno, ve namreč le ona. Tožeča stranka je že v pritožbi z dne 16.11.2010 (list. št. 29) navedla, da reklamacijskega zapisnika nikoli ni prejela niti nikoli ni bila o reklamaciji obveščena. Zato je, kot rečeno, tožena stranka tista, ki bi morala v smislu gornjih izvajanj dopolniti svoje navedbe. Ker torej med strankama ni sporno, na katero blago se vtoževano blago nanaša in iz katerega historičnega dogodka, je sodišče izpodbijani sklep razveljavilo že zato, ker je sklep z dne 20.2.2012 izdan na podlagi zmotne materialnopravne presoje, katera stranka je dolžna dopolniti svoje navedbe.

7. Usoda tega spora je odslej odvisna od aktivnosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje jo bo moralo v okviru materialnega pravnega vodstva pozvati k dopolnitvi navedb in dokazov o tem, kaj je bilo z dobavljenim blagom narobe in zlasti navedb in dokazov o pravočasnem grajanju. V zvezi s tem bo moralo v dokaznem postopku temeljito presoditi vsebino reklamacijskih zapisnikov (list. št. 13 in 14).

8. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in se bo pravdni postopek še nadaljeval, je odločitev o pritožbenih stroških pritožnice pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).