Appeal dismissed; Article 190/1 ZPP does not apply to possession disputes where objective performance is impossible.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Določbe člena 190/1 ZPP, ki ureja primere, ko gre za odtujitev stvari med pravdo in to ni ovira, da se pravda med istima strankama dokonča, se ne uporablja za posestnomotenjske pravde. To je ustaljeno stališče tako sodne prakse kot teorije, saj izpolnitev takšnega zahtevka objektivno ni več mogoča, ker prva toženka oblasti - torej posesti nad stvarjo nima več.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in sicer je odločilo, da je druga toženka dolžna plačati tožnici 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2007 dalje do plačila (5. točka izreka) in da sta toženki dolžni tožnici nerazdelno plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so od zneskov po 1.000,00 EUR mesečno zapadli v plačilo v obdobju od 5.4.2010 do 5.7.2010 (8. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnica od prve toženke zahtevala izročitev spornega poslovnega prostora v posest (3. točka izreka) ter v delu, v katerem je od toženk zahtevala solidarno plačilo zneska v višini 18.000,00 EUR od celotnega zneska 32.000,00 EUR (6. točka izreka) in nerazdelno plačilo zneska 5.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (7. točka izreka). Postopek je v delu, kjer tožnica od prve toženke zahteva izpraznitev poslovnega prostora, ustavilo (4. točka izreka). Dovolilo je spremembo tožbe, ni pa dovolilo združitve pravd (1. in 2. točka izreka). S posebnim sklepom je odločilo o stroških postopka in sicer, da je tožnica dolžna plačati prvi toženki 2.957,22 EUR pravdnih stroškov, druga toženka pa je dolžna plačati tožnici 4.070,84 EUR stroškov, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper zavrnilni del sodbe (3., 6. in 7. točka izreka) in zoper sklep o stroških postopka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje ter sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede izročitve v posest (3. točka izreka prvostopenjske sodbe)

5. Ne drži očitek pritožnice, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP s tem, ko ni upoštevalo določbe člena 190/1, ki ureja primere, ko gre za odtujitev stvari med pravdo in to ni ovira, da se pravda med istima strankama dokonča. Ta določba se namreč ne uporablja za posestnomotenjske pravde. To je ustaljeno stališče tako sodne prakse kot teorije (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005 – 2006, str. 233), saj izpolnitev takšnega zahtevka objektivno ni več mogoča, ker toženec (v konkretnem primeru prva toženka) oblasti - torej posesti nad stvarjo (nad spornim lokalom) nima več. Tako je menilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbah UP-370/03 in Up-40/99. Višje sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in se v tem delu sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe.

Glede solidarnega plačila dela uporabnine (6. točka izreka prvostopenjske sodbe

6. Prav tako pritožnica nima prav, ko trdi, da sta ji toženki solidarno dolžni povrniti uporabnino v višini 18.000,00 EUR, saj sta se v istem časovnem obdobju obe okoristili (in njo samo prikrajšali) z uporabo spornega poslovnega prostora, prva toženka z neposredno uporabo, druga toženka pa s tem, da je od prve toženke prejela plačilo za uporabo tega istega prostora. V tem primeru, kot to pravilno ugotavlja tudi sama pritožnica, gre za neupravičeno pridobitev in posledično za povrnitev koristi v skladu s 198.čl. in 190.čl. OZ v denarju, torej v obveznosti, ki je deljiva. Določba 393.čl. OZ določa, da je obveznost deljiva, če se lahko tisto, kar se dolguje, izpolni v delih, ki imajo iste lastnosti kot celi predmet, kar v primeru plačila z denarjem gotovo drži. Določba 394.čl. OZ pa dopušča domnevo solidarnosti le pri deljivih obveznostih, ki so nastale z gospodarsko pogodbo, za kar pa v konkretnem primeru ne gre in tega pritožnica med postopkom tudi ni zatrjevala. Tako je potrebno slediti razlogom sodišča prve stopnje, ki je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek in med drugim pravilno zaključilo, da pri prvi toženki ni prišlo do okoriščenja, saj je najemnino za uporabo lokala plačala drugotoženi stranki. Pravilno pa je tudi ocenilo, da se tožeča stranka ne more sklicevati na določbe 186. člena ZPP, ker v danem primeru ne gre za pogodbo niti za odškodninsko odgovornost toženih strank.

Glede plačila 5.000,00 EUR za obdobje od 5.11.2009 do 5.3.2010 (7. točka izreka prvostopenjske sodbe)

7. Pritožnica je ob vložitvi tožbe z dne 23.10.2009 zahtevala plačilo 32.000,00 EUR na račun neupravičene uporabe poslovnega prostora in sicer za čas 32 mesecev po 1.000,00 EUR mesečno šteto od 1.8.2007 dalje. V vlogi z dne 4.8.2010 pa je zahtevek razširila še za 5.000,00 EUR (po 1.000,00 EUR mesečno) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 5.11.2009 do 5.3.2010. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imela v času od 1.8.2007 do 1.10.2008 (torej 14 mesecev) lokal v uporabi druga toženka, potem pa ga je le-ta predala v uporabo prvi toženki, katera je za to prvi toženki vnaprej plačala 18.000,00 EUR in sicer po 1.000,00 EUR mesečno za čas 18 mesecev, torej do 31.3.2010 (kar skupaj znese 32 mesecev). Zmotna je torej pritožbena trditev, da je druga toženka do vložitve tožbe, torej do dne 23.10.2009 lokal uporabljala 32 mesecev, saj ga je dejansko uporabljala 5 mesecev manj. Sodišče prve stopnje je pravilno, v skladu z določbo 311/1. čl. ZPP v 5. točki izreka drugi toženki naložilo v plačilo celoten znesek 32.000,00 EUR. Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.000,00 EUR z obrestmi pa je utemeljeno zavrnilo, saj bi v nasprotnem primeru toženki naložilo dvakratno plačilo za isto obveznost.

8. Pritožnica je pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka temeljila na lastnem uspehu v pritožbi in posledično spremenjeni odločitvi o stroških glede na celoten uspeh pravde. Ker je bila s pritožbo proti prvostopenjski sodbi v celoti neuspešna, drugih razlogov pa ni navajala, je potrebno pritrditi odločitvi prvostopenjskega sodišča glede pravdnih stroškov. V zvezi s tožbenim zahtevkom na izpraznitev poslovnega prostora pa posebni pravdni stroški niso nastali.

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP).