Appeal dismissed; claim for land registration rejected as ill-defined under Land Register Act.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Iz tožbenih navedb jasno izhaja, da predmetna tožba ni bila vložena, ker toženec ne bi želel izstaviti za tožničino vknjižbo potrebnega zemljiško-knjižnega dovolila, ampak zato ker noče overiti svojega podpisa. Kljub temu je tožnica postavila zahtevek, ki bi glede na svojo vsebino prišel v poštev, če toženec ne bi hotel izstaviti zemljiško-knjižnega dovolila, ki pa je glede na tožbene trditve neodpravljivo nesklepčen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20.12.2012 zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se pri toženčevem solastnem deležu do 1/2 na nepremičninah parc. št. 513/0 k.o. X, (ID 000) ID znak: 000, njiva v izmeri 2636 m2, parc. št. 663/0 k.o. X (ID 000), ID znak: 000, njiva v izmeri 741 m2, parc. št. 666/1 k.o. X (ID 000), ID znak: 000, travnik v izmeri 6005 m2 in parc. št. 666/2 k.o. X (ID 000), ID znak: 000, njiva v izmeri 483 m2, dovoli vknjižba solastninske pravice do 1/2 nanjo; prav tako je zahtevala povrnitev stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje z nalogo, da dopolni dokazni postopek. Zaključki sodišča naj bi bili preuranjeni, saj v tožbenem zahtevku ni govora o izstavitvi zemljiško-knjižnega dovolila. Sama se je poslužila tretje točke 4. člena Zakona o zemljiški knjigi, ki obsega več, kot zgolj da se prizna podpis. Pogodbo, ki je imela vse sestavne dele, je tožnica izpodbila. (1) Kot je to potrebno in po načelu, kar je več, je manj, je povzela tudi situacijo glede priznanja podpisa. Navedbe o manjkajoči overitvi podpisa se v tožbi pojavijo na več mestih, prav tako da pogodba že vsebuje zemljiško-knjižno dovolilo, zaradi česar ji ni jasno, kako je sodišče lahko prišlo do diametralno nasprotnih zaključkov (da tožnica šele zahteva izstavitev zemljiško-knjižno dovolilo). Tudi sam tožbeni zahtevek je jasen in v celoti sledi prvemu odstavku 40. člena ZZK-1 (ustrezal naj bi vsem situacijam predvidenim v točkah 1 – 8, predvsem pa omenja 4. točko). Podpis sploh ni sporen. Zato so zaključki sodišča, da iz dejstev navedenih v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, popolnoma zgrešeni. Nesklepčnost ni podana, zahtevek pa ustreza uveljavljenim standardom sodne prakse glede določnosti (določljivosti) predmeta dajatvene tožbe. Na koncu še poudarja, da je priznanje podpisa bistveno manj kot priznanje lastninske pravice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz tožbenih navedb (pa tudi predložene pogodbe o ureditvi razmerij in priznanju solastninske pravice z dne 24.2.2012) jasno izhaja, da predmetna tožba ni bila vložena, ker toženec (v zvezi s pogodbo z dne 24.2.2012) ne bi želel izstaviti za tožničino vknjižbo potrebnega zemljiško-knjižnega dovolila, ampak zato ker noče overiti svojega podpisa. Kljub temu je tožnica (kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje) postavila zahtevek, ki bi glede na svojo vsebino prišel v poštev, če toženec ne bi hotel izstaviti zemljiško-knjižnega dovolila. Gre za situacijo, ki jo predvideva 5. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. list RS, št. 58/2003, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZK-1) in ki v konkretnem primeru glede na tožbene trditve ne pride v poštev. To iz tožbenih trditev razvidno situacijo, ki je očitno drugačna (zato trditvam, da je tožnica zahtevek postavila po načelu, kar je več, je manj, ni moč slediti), ureja 4. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1 (iz katere je tudi razvidno, kakšna naj bi bila vsebina tožbenega zahtevka (2)). Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica postavila zahtevek, ki je upoštevaje tožbene trditve neodpravljivo nesklepčen (četrti odstavek 318. člena ZPP), je zato pravilen, hkrati pa tudi jasno oziroma prepričljivo obrazložen in ga pritožnica s svojimi očitno napačnimi (3) oziroma neprepričljivimi (4) pritožbenimi navedbami v ničemer ne omaje.

5. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo (353. člen ZPP). Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Verjetno mišljeno izpolnila.

(2) In obravnavani tožbeni zahtevek (v nasprotju s tem, kar meni pritožnica) temu ne ustreza.

(3) Gre za očitke o napačnih ugotovitvah oziroma (preuranjenih in »diametralno nasprotujočih«) zaključkih sodišča prve stopnje. Da je tožnica postavila tožbeni zahtevek, ki bi prišel v poštev, če toženec ne bi hotel izstaviti zemljiško-knjižnega dovolila, izhaja (kot to ugotavlja sodišče prve stopnje) iz njega samega (tega zaključka torej sodišče prve stopnje ni naredilo na podlagi tožbenih navedb, kot poskuša to prikazati pritožnica).

(4) Takšna je trditev, da postavljeni tožbeni zahtevek ustreza kar vsem situacijam predvidenim od 1. do 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1. To seveda ni res, saj gre že v osnovi za povsem različne situacije, ki narekujejo različne oblike zahtevkov (v nekaterih od njih pa tožbeno „odpravljanje“ različnih „pomanjkljivosti“ niti ne pride v poštev). V konkretnem primeru bi bila glede na tožbene trditve ustrezna le postavitev zahtevka v skladu s 4. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 (3. točka, na katero se sklicuje pritožnica, pa nima nobene vsebinske povezave s samimi tožbenimi trditvami).