Appeal partially allowed: Court adjusts legal costs based on VAT rules and confirms debt liability rules for separated spouses.

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se točka II. izreka izpodbijane sodbe (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se znesek 84,93 EUR nadomesti z zneskom 106,63 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 72,00 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe dalje, od tedaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Ob prenehanju ekonomske in življenjske skupnosti, je bil le tožnik kot pogodbena stranka tisti, ki je bil seznanjen oziroma, ki ga je sopogodbenik seznanil z višino obveznosti in je banka, kot tudi kasneje zavarovalnica le tožnika pozivala na plačilo zapadlih obveznosti in bi tožnik zato moral toženko obvestiti oziroma jo pozvati na plačilo njenega dela dolga. Šele s tem, ko bi tožnik seznanil toženko z višino pasive skupnega premoženja, bi toženka lahko prišla v zamudo in bi jo bremenile tudi obresti ter pravdni in izvršilni stroški izterjave.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo 1.331,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2010 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 1.492,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2010 je zavrnilo (III. točka izreka sklepa) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči strank povrniti 84,93 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik je zoper II. in III. točko izreka sodbe vložil pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da je s svojo neaktivnostjo povzročil nastanek vseh stroškov in obresti, zaradi česar jih posledično ne more uveljavljati v breme toženke, zmotno. Poudarja, da dolgov ni mogel poravnati, ker za to ni imel dovolj finančnih sredstev. Sodišče se o tem dejstvu ni opredelilo, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da sta bila tako negativno stanje kot tudi dolg iz kreditne pogodbe ustvarjena v času zakonske zveze strank postopka in je bilo toženki prav dobro znano tako negativno stanje kot tudi višina kreditnih obveznosti, zaradi česar je povsem nerealno in neživljenjsko, da bi moral tožnik še izrecno seznanjati toženko z neporavnanimi obveznostmi. Toženka bi morala sama poskrbeti za pravočasno poravnavo vsaj svojega dela dolga. Tožnik s hipotekarnim kreditom v višini 66.000,00 EUR, najetim dne 27. 6. 2007, ni mogel sam razpolagati, saj so bili najemniki tega kredita tudi tretji, kredit pa tudi ni bil nenamenski, temveč je bil namenjen izključno ureditvi bivalnih prostorov tožnikove nove družine. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Meni, da DDV, odmerjen po stopnji 20 %, znaša 111,68 EUR, kar pomeni, da znašajo skupni stroški tožnika 670,06 EUR in ne le 623,88 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V obravnavani zadevi tožnik od toženke zahteva povrnitev polovice skupnih dolgov, nastalih v času zakonske zveze, iz naslova kreditne pogodbe pri B. d.d. z dne 3. 3. 2010 v višini 912,66 EUR ter iz naslova negativnega stanja na njegovem tekočem računu pri isti banki v višini 418,54 EUR ter povrnitev polovice obresti, pravdnih stroškov, nastalih zaradi izdaje zamudnih sodb in izvršilnih stroškov, nastalih z vložitvijo predlogov za izvršbo, v zvezi s poplačilom navedenega negativnega stanja na tekočem računu ter dolgov iz kreditne pogodbe, v višini 1.492,75 EUR.

5. Po drugem odstavku 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem. Zakonec ima pravico terjati od drugega zakonca povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba zakonca, plačal več, kot znaša njegov del dolga (tretji odstavek 56. člena ZZZDR).

6. Skupne obveznosti oziroma pasiva skupnega premoženja, ugotovljena v času razveze zakonske zveze oz. ob prenehanju ekonomske in življenjske skupnosti, torej obremenjujejo oba zakonca, v sorazmerju z deležem na skupnem premoženju. Ker pa je bil v konkretnem primeru le tožnik v pogodbenem razmerju z B. (tako po kreditni pogodbi z dne 3. 3. 2000, kot tudi po pogodbi o ustanovitvi tekočega računa), je bil on tisti, ki je moral še odplačevati kredit kot nosilec kredita oziroma kot imetnik tekočega računa, ima pa pravico do regresa od toženke. Ne glede na zatrjevano dejstvo, da je bila toženka tista, ki je vodila celotno finančno poslovanje pravdnih strank, je ob prenehanju ekonomske in življenjske skupnosti, bil le tožnik, kot pogodbena stranka, tisti, ki je bil seznanjen oziroma, ki ga je sopogodbenik seznanil z višino obveznosti in je banka, kot tudi kasneje zavarovalnica le tožnika pozivala na plačilo zapadlih obveznosti in bi tožnik zato moral toženko obvestiti oziroma jo pozvati na plačilo njenega dela dolga. Šele s tem, ko bi tožnik seznanil toženko z višino pasive skupnega premoženja, bi toženka lahko prišla v zamudo in bi jo bremenile tudi obresti ter pravdni in izvršilni stroški izterjave.

7. Izpodbijana sodba je zato v nespremenjenem delu pravilna tako v dejanskem kot tudi v pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa zatrjevanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb iz 339. člena ZPP ni ugotovilo, zato je na podlagi 353. člena ZPP v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede odločitve o stroških postopka. Pravna osnova za priznanje davka na dodatno vrednost v višini 20 % na postavko materialnih in potnih stroškov je v tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi, ki določa, da sta osnova za izračun davka na dodatno vrednost tako nagrada kot tudi izdatki, zato je toženka dolžna tožniku povrniti tudi ta del odvetniških stroškov. V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo odločitev o stroških postopka tako kot izhaja iz izreka sodbe.

9. Ker je tožnik s pritožbo v stroškovnem delu uspel, mu je toženka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Potrebni stroški za pritožbo zoper stroškovni izrek po tar. št. 3220 znašajo 50,00 EUR, materialni stroški 10,00 EUR in 20 % DDV. Tožnik je zato upravičen do povračila 72,00 EUR, ki mu jih mora toženka povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za izpolnitev.