Supreme Court allows appeal, voids lower court rulings on employment contract validity and evidence admissibility.

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Iz listine z dne 29. 8. 2011 izhaja, da gre za pisni predlog pogodbe o zaposlitvi in ne za samo pogodbo o zaposlitvi. Kakor utemeljeno navaja tožena stranka, sta nižji sodišči protispisno ugotovili, da sta stranki dne 29. 8. 2011 podpisali pogodbo o zaposlitvi.

Ob ugotovitvi, da iz same listine z dne 29. 8. 2011 izhaja, da ne gre za pogodbo o zaposlitvi, ampak zgolj za pisni predlog take pogodbe, je treba odgovoriti na vprašanje, katera od pogodb z dne 1. 9. 2011 in 9. 2. 2012 je bila med strankama zadnje veljavno sklenjena. Bistveno je soglasje volj strank. Če sta se stranki v konkretnem primeru dogovorili za spremembo pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011, ki je nedvomno bila sklenjena, saj se je izvajala, je nepomembno, kje, na katerem mestu sta podpisali pogodbo z dne 9. 2. 2012.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 31. 8. 2012 in odločilo, da tožnici ni prenehala pogodba o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto profesor OPB, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na isto delovno mesto. Zavrnilo je zahtevek na ugotovitev, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da gre pri pogodbi z dne 29. 8. 2011 le za osnutek in da je pomembna le pogodba z dne 1. 9. 2011, ki pa je bila podpisana na enak način kakor pogodba z dne 9. 2. 2012. Nižji sodišči naj bi prekoračili tožbeni zahtevek, saj naj bi se tožnica v tožbi sklicevala le na pogodbo z dne 1. 9. 2011 in ne na pogodbo z dne 29. 8. 2011. Slednjo naj bi tožnica predložila šele na drugem naroku za glavno obravnavo, zaradi česar je sodišče ne bi smelo upoštevati, saj je nastopila prekluzija. Ker sta sodišči prepozno predložen dokaz upoštevali, naj bi kršili določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji). Obstajali naj bi samo dve pogodbi za določen čas, in sicer pogodba z dne 1. 9. 2011 in pogodba z dne 9. 2. 2012, ne pa tudi pogodba z dne 29. 8. 2011 kot naj bi protispisno ugotavljali nižji sodišči. Ker sta pogodbi z dne 1. 9. 2011 in 9. 2. 2012 podpisani na enak način, naj bi bil zmoten zaključek, da pogodba z dne 9. 2. 2012 ni veljavno sklenjena, saj v tem primeru ne bi bila veljavna niti pogodba z dne 1. 9. 2011.

4. Revizija je utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja nižjih sodišč izhaja, da sta stranki dne 29. 8. 2011 podpisali listino z naslovom „pogodba o zaposlitvi,“ z oznako „pisni predlog.“ To listino je tožnica podpisala na dveh mestih, in sicer enkrat pod svojim imenom in priimkom in drugič na koncu izjave, s katero je potrdila, da je „prejela v preučitev pisni predlog pogodbe.“ Pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011, ki jo je predložila tožnica, ima enako vsebino, kot jo ima pisni predlog z dne 29. 8. 2011. To pogodbo je tožnica podpisala enkrat, in sicer samo pod izjavo, s katero potrjuje prejem pogodbe. Pogodba o zaposlitvi z dne 9. 2. 2012, ki jo je predložila tožena stranka, je podpisana na enak način kakor pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011.

7. Iz listine z dne 29. 8. 2011 izhaja, da gre za pisni predlog pogodbe o zaposlitvi in ne za samo pogodbo o zaposlitvi. Kakor utemeljeno navaja tožena stranka, sta nižji sodišči protispisno ugotovili, da sta stranki dne 29. 8. 2011 podpisali pogodbo o zaposlitvi. Iz besedila izjave na koncu te listine, pod katero je podpisana tožnica izhaja, da podpis potrjuje le prejem pisnega predloga v „preučitev.“ Nenazadnje je tako izpovedala sama tožnica na drugem naroku za glavno obravnavo in sicer, da je dvakrat podpisala predlog pogodbe (z dne 29. 8. 2011), medtem ko je samo pogodbo (z dne 1. 9. 2011) podpisala le v spodnjem delu. Tožnica se tudi v tožbenem zahtevku sklicuje zgolj na pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011, ne pa tudi na pogodbo z dne 29. 8. 2011. Nižji sodišči sta tako protispisno in tudi mimo zahtevka oz. trditvene podlage tožnice ugotovili, da je pravilno podpisana le pogodba o zaposlitvi z dne 29. 8. 2011, saj v tem primeru sploh ne gre za pogodbo, ampak gre le za osnutek pogodbe o zaposlitvi. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker obstaja nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo to listino. Kljub temu, da je v obrazložitvi navedeno, da sta stranki veljavno sklenili le pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 8. 2011, pa je sodišče prve stopnje v izreku ugotovilo obstoj delovnega razmerja za določen čas na podlagi pogodbe z dne 1. 9. 2011 (in ne z dne 29. 8. 2011). Zaradi tega bi bila lahko podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa tožena stranka te kršitve ne uveljavlja.

8. Ob ugotovitvi, da iz same listine z dne 29. 8. 2011 izhaja, da ne gre za pogodbo o zaposlitvi, ampak zgolj za pisni predlog take pogodbe, je treba odgovoriti na vprašanje, katera od pogodb z dne 1. 9. 2011 in 9. 2. 2012 je bila med strankama zadnje veljavno sklenjena. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Bistveno je soglasje volj strank. Nižji sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da pogodba z dne 9. 2. 2012 med strankama ne velja zgolj zato, „ker ni veljavno podpisana.“ Zakon ne določa, kakšen je „veljaven“ podpis pogodbe o zaposlitvi. Če sta se stranki v konkretnem primeru dogovorili za spremembo pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011, ki je nedvomno bila sklenjena, saj se je izvajala, je nepomembno, kje, na katerem mestu sta podpisali pogodbo z dne 9. 2. 2012. Pomembno je predvsem, ali je za sklenitev te pogodbe oziroma spremembo prejšnje obstajalo njuno soglasje. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni ugotavljalo, ali je med strankama obstajalo soglasje volj, da skleneta pogodbo z dne 9. 2. 2012. Zato naj v ponovljenem postopku to bistveno okoliščino ugotovi in o zadevi ponovno odloči.

9. Glede na navedeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.