Supreme Court allows review of public sector promotion case regarding conflicting internal act and collective agreement provisions.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali so bile določbe Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivi v Policiji, Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede in Kolektivne pogodbe za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti pravilno uporabljene.

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali so bile določbe Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivi v Policiji, Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede in Kolektivne pogodbe za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti pravilno uporabljene.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o napredovanju tožnika z dne 17. 6. 2009 in 16. 12. 2009, za uvrstitev tožnika v 30. plačni razred od 1. 10. 2008 dalje in za izplačilo razlike v plači do tega plačnega razreda na način in po dinamiki, določeni v Kolektivni pogodbi za javni sektor. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je bilo napredovanje izvedeno v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji), Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS št. 51/2008 in naslednji), Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Pravilnik, Ur. l. 41/94 in naslednji) in Aktom o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivi v Policiji (Akt tožene stranke).

2. Tožnik v obsežnem predlogu za dopustitev revizije nasprotuje presoji nižjih sodišč zlasti v tistem delu, v katerem niso upoštevane določbe Kolektivne pogodbe za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti (KPDU, Ur. l. RS št. 60/2008). Opozarja na očitno nasprotje med določbami Akta tožene stranke in določbami KPDU ter Uredbe, hkrati pa na hierarhijo pravnih aktov, o kateri je sodna praksa povsem jasna. Te hierarhije nižji sodišči nista upoštevali in sta tožniku odrekli pravico do napredovanja, do katerega bi prišel, če bi bil Akt tožene stranke pravočasno usklajen, oziroma če bi bile neposredno uporabljene določbe KPDU in Uredbe. Ravno v zvezi s tem kot pomembno izpostavlja pravno vprašanje vpliva nepravočasno usklajenega Akta tožene stranke, na podlagi katerega so delavcu priznane manj ugodne pravice, kot bi jih imel, če bi bila uskladitev pravočasna, oziroma vprašanje vezanosti sodišča na tak akt delodajalca. Izpostavlja tudi bistveno kršitev, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo s tem, ko se ni opredelilo do ključnega vprašanja, to je – zakaj ni uporabilo za tožnika ugodnejših določb.

3. Predlog je utemeljen.

4. Sodišče po prvem odstavku 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

5. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je vprašanje pravilne in usklajene uporabe določb Akta tožene stranke, Uredbe in KPDU pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Zato je v obsegu, razvidnem iz izreka sklepa, dopustilo revizijo.