Appeal granted; first-instance court wrongly dismissed traffic fine due to statute of limitations ignoring procedural interruption.

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

[JEDRO]

Stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker je storilec za prekršek izvedel šele več kot mesec dni od dneva storitve prekrška postopek o prekršku zoper storilca ni več dopusten, je pravno zmotno. Res je, da je bila z novelo ZP-1H glede zastaranja pregona spremenjena določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 tako, da postopek o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Vendar pa taka sprememba zakonske določbe ne pomeni, da v vsakem primeru, ko storilec ni seznanjen s prekrškom znotraj 30. dnevnega roka od storitve prekrška postopek o prekršku zoper njega ni več dopusten. Glede na določbo tretjega odstavka 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku, v obravnavanem primeru torej, glede na določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, po preteku štirih let. Glede na predloženi spis prekrškovnega organa je prekrškovni organ že 29.10.2012, to je tri dni po datumu storitve prekrška, od lastnika vozila zahteval, da mu posreduje podatke o vozniku vozila, torej v tem postopku storil procesno dejanje, ki ga je bilo po presoji pritožbenega sodišča potrebno izvesti, da bi lahko prekrškovni organ odločil o tem, ali je podan prekršek in obdolženčeva odgovornost zanj, torej nedvomno gre za dejanja, ki merijo na pregon storilca prekrška in vsako zase pretrga zastaranje postopka o prekršku.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo ob reševanju kršiteljeve zahteve za sodno varstvo z dne 7. decembra 2012 razsodilo, da se plačilni nalog prekrškovnega organa Občinskega inšpektorata in redarstva Občine št. 1 z dne 27.11.2012 spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper kršitelja I.K. zaradi prekrška po določbi 3. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 26.10.2012 ob 9.54 uri na južni cesti v Občini vozil osebni avtomobil znamke T. z registrsko številko x, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, z izmerjeno hitrostjo 70 km/h, kar ob upoštevanju varnostne razlike pomeni, da je vozil najmanj s hitrostjo 65 km/h in omejitev hitrosti prekoračil za 15 km, s čimer je kršil določbo 1. točke prvega odstavka 46. člena ZPrCP, na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavi, ker je pregon za prekršek zastaral. Sklenilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun prekrškovnega organa.

Zoper takšno sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ. Uveljavlja kršitev po 2. točki 154. člena ZP-1, to je kršitev materialnih določb tega zakona in sicer kršitev materialne določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev.

Pritožba je utemeljena.

Iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje, je razvidno, da je svojo odločitev oprlo na spremenjeno določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, ki jo uvaja novela Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških ZP-1H. Ta je določbo o relativnem zastaranju pregona dopolnila z določbo, da postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Kot je še razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, je bil storilec o prekršku obveščen z dnem vročitve plačilnega naloga, to pa je po preteku 30 dni in je zato torej postopek o prekršku, upoštevaje določbo 42. člena ZP-1 že zastaral.

Stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker je storilec za prekršek izvedel šele več kot mesec dni od dneva storitve prekrška postopek o prekršku zoper storilca ni več dopusten, je pravno zmotno. Res je, da je bila z novelo ZP-1H glede zastaranja pregona spremenjena določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 tako, da postopek o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Vendar pa taka sprememba zakonske določbe ne pomeni, da v vsakem primeru, ko storilec ni seznanjen s prekrškom znotraj 30. dnevnega roka od storitve prekrška postopek o prekršku zoper njega ni več dopusten.

Glede na določbo tretjega odstavka 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganja začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku, v obravnavanem primeru torej, glede na določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, po preteku štirih let. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, se sodišče prve stopnje z vprašanjem, kdaj je prekrškovni organ storil prvo dejanje, usmerjeno na pregon storilca prekrška, ni ukvarjalo.

Glede na predloženi spis prekrškovnega organa je prekrškovni organ že 29.10.2012, to je tri dni po datumu storitve prekrška, od lastnika vozila zahteval, da mu posreduje podatke o vozniku vozila (listovna št. 16 spisa), torej v tem postopku storil procesno dejanje, ki ga je bilo po presoji pritožbenega sodišča potrebno izvesti, da bi lahko prekrškovni organ odločil o tem, ali je podan prekršek in obdolženčeva odgovornost zanj, torej nedvomno gre za dejanja, ki merijo na pregon storilca prekrška in vsako zase pretrga zastaranje postopka o prekršku.

Vrhovno sodišče RS je že v sodbi IV Ips 37/2012 z dne 29.5.2012 zavzelo stališče, da je dejanje, ki meri na pregon storilca, dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku, izvršeno zato, da se ta postopek začne, nadaljuje in zaključi. Zato je kot procesna dejanja, ki so pomembna v zvezi z odločitvijo o tem, kdo je odgovoren za prekršek v primeru, ko prekršek storilcu ni bil predočen na kraju prekrška in je vzpostavljena domneva, da je lastnik vozila tudi storilec prekrška treba šteti kot procesna dejanja, ki pretrgajo zastaranje, tudi dejanja prekrškovnega organa, ki so potrebna, da se storilec prekrška identificira.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačne razlage določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1 napačno zaključilo, da postopek o prekršku zoper obdolženega zaradi zastaranja ni več dopusten in sodba razlogov o odločilnih dejstvih nima, saj se z njimi sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, je višje sodišče na podlagi petega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev, v kateri bo moralo o vloženi zahtevi za sodno varstvo kršitelja vsebinsko odločiti.