Appeal court quashes first instance judgment to dismiss claim for mandatory health insurance as an employee.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da v celoti glasi:

„Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi:

„Odpravita se odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 4. 2012 in odločba Območne enote A. št. ... z dne 24. 1. 2012 ter se ugotovi, da tožnik izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje kot oseba v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, za čas od 1. 1. 2012 dalje.“

Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Drugotožnik (poslovodja d.o.o.) je v postopku pri toženi stranki predložil pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenil sam kot zakoniti zastopnik prvotožene stranke na strani delodajalca in kot fizična oseba (na strani delavca). Ker drugotožnik v času, ko je bila prvotožena stranka še enoosebna družba, del in nalog ni mogel opravljati po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki ga je kot edini družbenik in zastopnik družbe operativno predstavljal v isti osebi, ni bil podan bistveni pogoj, to je pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v smislu 4. člena in 1. odst. 9. člena ZDR. Takšna pogodba o zaposlitvi je nična, na ničnost pogodbe o zaposlitvi pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana stranka, torej tudi Zavod - tožena stranka (1. odst. 13. čl. ZDR).

Ker se šteje, da zaradi ničnosti, pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, bi drugotožnik lahko dokazoval kvečjemu, da so v razmerju med tožečima strankama obstajali elementi delovnega razmerja (sklenitev pisne pogodbe o zaposlitvi po 4. odst. 15. čl. ZDR namreč ni pogoj za obstoj delovnega razmerja). V konkretnem primeru pa tožeči stranki nista niti dokazovali niti dokazali, da bi v obdobju, ko prvotožeča stranka ni bila več enoosebna družba, med tožečima strankama obstajali elementi delovnega razmerja. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje kot oseba v delovnem razmerju za vtoževano obdobje, ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 4. 2012 in odločbo Območne enote A. št. ... z dne 24. 1. 2012 (I. tč. izreka). Ugotovilo je, da drugotožnik izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje kot oseba v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji na podlagi 1. točke prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu, za čas od 1. 1. 2012 dalje (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo, da gre pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi med prvotožečo stranko B. d.o.o. in drugotožečo stranko, za sklenitev pogodbe med dvema osebama, eno pravno in eno fizično. Obrazložitev sodbe pod tč. 8 je napačna, saj je potrebno presojati elemente delovnega razmerja oz. veljavnost pogodbe o zaposlitvi po takrat veljavnem ZDR in sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, ki v skladu z veljavnimi predpisi ni dopuščala sklenitve pogodbe o zaposlitvi med edinim družbenikom, ki je hkrati poslovodna oseba. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da če člani organov družb kot poslovodne osebe svoje delo in medsebojno pogodbeno razmerje v okviru statusnopravne funkcije na podlagi določb ZGD-1 oblikujejo tako, da v njem dejansko obstajajo elementi delovnega razmerja, velja za razmerje med njim in družbo delovnopravna zakonodaja z določenimi posebnostmi, če temu ni tako, pa gre za neko drugo vrsto pogodbe. Če se označba pogodbe in dejansko razmerje med strankama ne ujemata, se pravna narava pogodbe presoja po dejanski vsebini razmerja. V primeru pogodbe, ki jo je predložil tožnik, gre za notranje razmerje med njim kot direktorjem in zastopnikom družbe, ki izvaja vlogo delodajalca in isto fizično osebo, ki bi moral kot delavec ravnati po navodilih delodajalca. Takšna pogodba je nična, kot to izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Zaradi dejstva, da je družba oz. prvotožeča stranka dne 29. 12. 2011 pridobila novega družbenika v deležu 0,667 %, ni mogoče šteti, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 31. 12. 2008, postala veljavna. Tožena stranka tudi izpostavlja, da se sodišče v konkretnem primeru ne more sklicevati na določbe zakona, ki velja šele od 12. 4. 2013 dalje.

Tožeči stranki sta podali odgovor na tožbo, v katerem prerekata navedbe tožene stranke in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo

v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se pritožba zgolj pavšalno sklicuje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeče dejansko stanje. Prvotožena stranka je bila do vključno 29. 12. 2011 registrirana kot enoosebna družba, katere edini družbenik je bil drugotožnik. Slednji je bil tudi zakoniti zastopnik prvotožeče stranke. Med tožečima strankama je bila dne 31. 12. 2008 sklenjena pogodba o zaposlitvi, po kateri je bilo sklenjeno delovno razmerje za delovno mesto direktor družbe, drugotožnik pa je bil kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi od 1. 1. 2009 dalje prijavljen v obvezno zavarovanje na podlagi 6. tč. 15. čl. ZZVZZ. Z dnem 29. 12. 2011 je, po seji skupščine, s sklepom o spremembi ustanovitvenega akta družbe, postala družbenica prvotožeče stranke tudi C.C., zato od tega dne dalje prvotožeča stranka ni več enoosebna družba. Drugotožnik je toženi stranki podal zahtevo za prijavo v obvezno zdravstveno zavarovanje kot oseba v delovnem razmerju na podlagi 1. tč. 15. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s sprem.). Tožena stranka je z dokončno odločbo št. ... z dne 23. 4. 2012 v zvezi z odločbo z dne 24. 1. 2012 njegov zahtevek zavrnila iz razloga, ker ni predložil ustrezne listine oz. drugega veljavnega dokumenta (npr. veljavne pogodbe o zaposlitvi), ki bi dokazovala, da je oseba v delovnem razmerju.

ZZVZZ v 1. tč. 15. čl. določa, da so zavarovanci po tem zakonu osebe, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, v 6. tč. istega člena pa določa, da so zavarovanci po tem zakonu osebe, ki so lastniki zasebnih podjetij v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane iz drugega naslova. Skladno z 2. odst. 6. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 79/94 s sprem.) zavod (tožena stranka) ugotavlja, če oseba izpolnjuje pogoje za vstop v obvezno zavarovanje, ko le-ta vloži prijavo. Pogoje za vstop v obvezno zavarovanje je zavezanec dolžan izkazati z javnimi listinami in z drugimi dokumenti, na podlagi katerih lahko zavod ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za obvezno zavarovanje.

Upoštevajoč navedeno pravno podlago, je bil drugotožnik ob vložitvi zahteve toženi stranki dolžan predložiti veljavno pogodbo o zaposlitvi ali drug dokument (npr. družbeno pogodbo, iz katere je razvidno pogodbeno razmerje med družbo in poslovodjem, ki izkazuje elemente delovnega razmerja). Takšnega dokumenta drugotožnik do dokončnosti odločbe tožene stranke ni predložil, zaradi česar je tožena stranka njegov zahtevek pravilno zavrnila, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Drugotožnik je v postopku pri toženi stranki sicer predložil pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 12. 2008, ki jo je sklenil sam kot zakoniti zastopnik prvotožene stranke na strani delodajalca in kot fizična oseba (na strani delavca). Vendar pa ker drugotožnik do 29. 12. 2011 (ko je bila prvotožena stranka še enoosebna družba) del in nalog ni mogel opravljati po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki ga je kot edini družbenik in zastopnik družbe operativno predstavljal v isti osebi, ni bil podan bistveni pogoj, to je pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v smislu 4. člena in 1. odst. 9. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.). Pogodba o zaposlitvi z dne 31. 12. 2008 je torej nična, na ničnost pogodbe o zaposlitvi pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana stranka, torej tudi Zavod - tožena stranka (1. odst. 13. čl. ZDR). Takšno stališče je ob upoštevanju takrat veljavne zakonodaje jasno zavzela sodna praksa(1).

Ker se šteje, da zaradi ničnosti, pogodba o zaposlitvi z dne 31. 12. 2008 ni bila sklenjena, bi drugotožnik lahko dokazoval kvečjemu, da so po 1. 1. 2012 v razmerju med tožečima strankama obstajali elementi delovnega razmerja (sklenitev pisne pogodbe o zaposlitvi po 4. odst. 15. čl. ZDR namreč ni pogoj za obstoj delovnega razmerja). V konkretnem primeru pa tožeči stranki nista niti dokazovali niti dokazali, da bi po 1. 1. 2012, ko prvotožeča stranka ni bila več enoosebna družba, med tožečima strankama obstajali elementi delovnega razmerja.

Poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-UPB1, Ur. l. RS, št. 15/2005) vodi posle družbe in jo zastopa na lastno odgovornost. V večji ali manjši meri je torej odvisen od navodil družbenikov, ki lahko pregledujejo in nadzorujejo njegovo delo in lahko odločajo o vseh zadevah, za katere tako določa ZGD-1 ali družbena pogodba. Družbeniki lahko torej z družbeno pogodbo uredijo upravljanje tako, da sami odločajo tudi o pomembnejših vprašanjih poslovodstva. Tudi sicer je položaj poslovodje v veliki meri odvisen od družbene pogodbe.

Poslovodja se imenuje za nedoločen čas, v družbeni pogodbi pa je lahko določeno, da se imenuje za določen čas. Skupščina družbenikov lahko kadarkoli odpokliče poslovodjo, ne glede na to ali je pogodba o zaposlitvi poslovodne osebe sklenjena za določen ali nedoločen čas. V družbeni pogodbi pa se lahko določi, da ga lahko odpokliče samo iz razlogov, določenih z družbeno pogodbo. Upoštevaje navedene elemente položaja poslovodje, če so izkazani, ni mogoče nasprotovati opredelitvi pogodbenega razmerja med družbo in poslovodjo kot delovnega razmerja.

Glede na to, da je konkreten položaj poslovodje odvisen od lastniške in upravljalske strukture družbe, pa je, upoštevajoč v spornem obdobju veljavno zakonodajo in sodno prakso, delovnemu razmerju poslovodje mogoče nasprotovati v primerih, ko lahko le-ta z večinskim lastniškim deležem ali sicer vpliva na vsebino družbene pogodbe in odločitve družbenikov, ki se nanašajo na njegov položaj, saj v takšnih primerih ni najti elementov podrejenosti in odvisnosti od navodil. To je največkrat v primerih, ko je eden izmed družbenikov tudi direktor družbe (kot v konkretnem primeru, ko je tožnik tudi po preoblikovanju družbe dne 29. 12. 2011 v večosebno družbo obdržal 99,3333 % poslovni delež, njegova mama kot družbenik pa je imela 0,6667 % poslovni delež).

Če bi torej drugotožnik pravočasno izkazal, da je kot poslovodja, podvržen nadzoru družbenikov, ki lahko s svojimi sklepi posegajo v poslovodenje, bi mu bilo mogoče priznati delovnopravni položaj, v nasprotnem primeru pa ne in to ne glede na dejstvo, da prvotožeča stranka od dne 29. 12. 2011 ni več enoosebna družba. Ker pa drugotožnik tega ni izkazal v postopku pri toženi stranki, takšnih dejstev pa ni dokazoval niti v sodnem postopku, je tožena stranka njegovo zahtevo pravilno zavrnila. Sodišče prve stopnje torej ni ravnalo pravilno, ko je pri utemeljevanju pravilnosti tožnikovega zahtevka izhajalo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2008, ki je nična.

Skladno s 1. odst. 90. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.) namreč nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti pozneje preneha. Tudi ni mogoče zaključiti, kot je to storilo sodišče prve stopnje, da se je pogodba vse od 1. 1. 2009 pa do 29. 12. 2011 (ko naj bi po smiselnem razlogovanju sodišča prve stopnje odpadel vzrok ničnosti) izvrševala, saj že po naravi stvari dvostranske pogodbe na eni in drugi pogodbeni strani ne more izvrševati ena in ista oseba. Tudi nov ZDR-1, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje v 10.

čl. obrazložitve v spornem obdobju še ni veljal, zato se sodišče prve stopnje na določbo 2. odst. 73. čl. ZDR-1 ni utemeljeno sklicevalo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče

ugodilo pritožbi tožene stranke

in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeči stranki sami nosita svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega socialnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).

---.---

Op. št. (1): Odločbe Vrhovnega sodišča RS, npr. opr. št. VIII Ips 204/2008 z dne 21. 6. 2010, VIII Ips 167/2008 z dne 19. 10. 2009.