Appeal dismissed; unpaid director payment from personal funds cannot offset employer's wage debt without proof of debt settlement.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Direktor tožene stranke je tožnici plačal določen denarni znesek, vendar iz lastnih sredstev. Tožena stranka v zvezi z navedenim plačilom ni predložila nobenih dokazov, da je šlo za delno poravnavo vtoževanih terjatev iz naslova delovnega razmerja (plače, regresa za letni dopust), zato ni podlage, da bi se ta sredstva odštela od tožničinih terjatev.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku ter naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki:

- (neto) plačo s pripadajočimi stroški za obdobje od januarja do vključno julija 2010 v mesečnih (neto) zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, kot je prav tako navedeno v izreku sodbe, do plačila (I. točka izreka sodbe);

- regres za letni dopust za leti 2009 ter 2010 v neto zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za regres za leto 2009 od 2. 7. 2009 dalje, za regres za leto 2010 pa od 2. 7. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka sodbe);

- stroške postopka v znesku 562,71 EUR, na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju, razviden iz izreka sodbe, v 15 dneh brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni štelo za dokazano trditev tožene stranke, da je direktor A.A. na račun plač izplačal tožnici 1.350,00 EUR v gotovini.

O tem sodba nima razlogov, čeprav je tožnica, zaslišana kot stranka, potrdila, da je navedeni znesek prejela, da pa znesek ni predstavljal izplačila neto plače, „temveč je (direktor) znesek izplačal iz svojih sredstev in ob tem navedel, da bo znesek vrnila, ko bo dobila izplačane plače“. Takšna izpoved je nesprejemljiva, tožena (verjetno pravilno: tožeča) stranka ni pojasnila, kakšna je bila pravna podlaga za izplačilo, neupoštevna pa je navedba, da je bil navedeni znesek namenjen za pokritje stroškov stanovanja, elektrike ….

Izpovedbe tožeče stranke sodišče ni ocenilo, podana je protispisnost, saj je nasprotje o tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in zapisniki, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ni mogoče pritrditi sodišču, da je z izpovedbo tožnice dejansko izkazano, kakšna dela je opravljala, saj so njene navedbe (vnašanje podatkov v Excel, prodaja produktov ….) pavšalne in jih ni mogoče niti preizkusiti. Tožnica pri toženi stranki ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi nikoli ni opravljala nobenega dela, niti nalog projektnega managerja, še manj pa dela in naloge direktorja družbe.

Opravljanje dela delavca je temeljni element delovnega razmerja. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja bi moralo sodišče zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke, česar ni storilo kljub dokaznemu predlogu tožene stranke z utemeljitvijo, da je bil direktor tožene stranke pravilno vabljen, vendar za svoj izostanek ni navedel opravičljivih razlogov. Takšnemu zaključku ni mogoče pritrditi. Zakoniti zastopnik tožene stranke je redno zaposlen kot redni profesor na fakulteti B. v C. in ima kot nosilec predmeta in katedre pedagoške obveznosti, ki jih na dan razpisanega naroka ni mogel odložiti, o čemer je sodišču dne 16. 10. 2013 poslal opravičilo in prosil za razpis nove obravnave.

S tem, ko je sodišče izvedlo le dokaz z zaslišanjem tožnice, je sodišče postopek vodilo nekontradiktorno in neuravnoteženo, zato je bila toženi stranki kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Ker tožnica dela v družbi dejansko ni opravljala in tudi nikoli ni potovala iz kraja bivanja na sedež družbe, ki je bil zgolj formalno prijavljen na naslovu D. 36, E., kjer je stalno prebivališče direktorja, tudi do povračila stroškov za prevoz na delo in do drugih stroškov, ki jih je sodišče dosodilo, ni upravičena.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti bistvene kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba. Ni jasno, v čem naj bi bila podana protispisnost, saj je sodišče prve stopnje izpoved tožnice korektno povzelo v razlogih sodbe.

Neutemeljen je tudi očitek, da naj bi bila toženi stranki kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije s tem, ko je zaslišalo le tožnico, ne pa tudi zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje zakonitega zastopnika in direktorja tožene stranke, vendar dokaza ni moglo izvesti zaradi neopravičene odsotnosti pravilno vabljenega direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je, kot je navedlo tudi v obrazložitvi sodbe, na dan 12. 9. 2013 v obravnavani zadevi razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, na katerega je pristopila samo pooblaščenka tožeče stranke, medtem ko za toženo stranko ni pristopil nihče, zato je bil narok preložen na datum 22. 10. 2013, zakonitemu zastopniku pa je bilo poslano vabilo na zaslišanje. Sodišče prve stopnje ni ugodilo prošnji odvetnice tožene stranke z dne 7. 10. 2013 za preložitev obravnave in jo je o tem obvestilo z dopisom z dne 9. 10. 2013, dne 21. 10. 2013 ob 13.08 pa je na sodišče po faksu prišla ponovna prošnja za preložitev obravnave, podana s strani direktorja tožene stranke, v kateri je zapisal, da je direktor na dan razpisane obravnave 22. 10. 2013 „že nekaj časa v celoti zaseden z delom s študenti in teh aktivnosti preprosto ni mogoče prestaviti na drug termin.“ Prvostopenjsko sodišče torej utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke, potem ko je v zvezi z izvedbo dokaza z zaslišanjem strank upoštevalo vse relevantne določbe ZPP, zlasti določbe 261. in 262. člena tega zakona. Zato je neutemeljen očitek, da naj bi bil postopek voden nekontradiktorno in neuravnoteženo. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi oceni prvostopenjskega sodišča, da je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev v obravnavani zadevi z izvedenimi dokazi ugotovljeno pravilno in popolno, to je v zadostni meri, da je bilo mogoče sprejeti odločitev o tožbenem zahtevku.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2009 in aneksa z dne 1. 6. 2009, sklenjene za določen čas od 10. 5. 2009 do 9. 5. 2011 za delovno mesto direktorja oziroma projektnega managerja, ter da ji je delovno razmerje pri toženi stranki dne 20. 7. 2010 prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je poleg listinskih dokazov v spisu upoštevalo tudi izpoved tožnice, zaslišane kot stranke, ki je opisala potek dela pri toženi stranki v spornem obdobju, in utemeljeno ni upoštevalo pavšalnih navedb tožene stranke, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, da tožnica pri toženi stranki ni opravljala nobenega dela in da zato niti do plače niti do povračila stroškov ni upravičena. Ker je tožena stranka za tožnico plačala vse obvezne prispevke od plač, ji je prisodilo le neto zneske plač in pripadajoče stroške po obračunih, ki jih je predložila tožnica in jim tožena stranka po višini niti ni oporekala, utemeljeno pa ji je prisodilo tudi regres za letni dopust za leti 2009 in 2010 v neto zneskih, ker je tožena stranka tudi davek od pripadajočih zneskov že poravnala in je tožnica zahtevala le plačilo neto zneskov. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 42., 126. do 130., 133. do 135., 137. člena ter 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice ugotovilo, da je direktor tožene stranke tožnici sicer res plačal 1.350,00 EUR, vendar iz lastnih sredstev, kot je izpovedala tožnica. Tožena stranka v zvezi z navedenim plačilom ni predložila nobenih dokazov, da je šlo za delno poravnavo terjatev iz naslova delovnega razmerja, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podlage, da bi se ta sredstva odštela od tožničinih terjatev. Iz navedenega razloga so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).