Supreme Court holds new fine statute provision is procedural, not material, so principle of lenient law does not apply retroactively.

Ugotovi se, da je bil s sodbo

Okrajnega sodišča v Celju, ZSV 206/2013 z dne 8. 8. 2013, pre

kršen prvi odstavek 42. člena Zakona o prekrških.

[JEDRO]

Nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1, ki jo je prinesla novela ZP-1H, ima kljub temu, da je umeščena med določbe o zastaranju pregona, naravo procesne predpostavke za začetek postopka. Za procesnopravne določbe pa pravilo milejšega zakona ne velja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo Mestne občine Celje, Občine Laško, Občine Štore in Občine Žalec, Služba za občinsko redarstvo, je storilki prekrška dne 27. 11. 2012 izdal plačilni nalog, ker je

dne 19. 10. 2012 prekršila 1. točko prvega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in s tem storila prekršek po 3. točki petega odstavka

46. člena ZPrCP, ker je prekoračila dovoljeno hitrost v naselju, ki je bila izmerjena s samodejno merilno napravo (radarjem), ki prekrške samodejno dokumentira. Storilki je bila izrečena

globa v višini 250 EUR ter stranska sankcija tri kazenske točke v cestnem prometu. Ob reševanju storilkine zahteve za sodno varstvo je Okrajno sodišče v Celju s sodbo ZSV 206/2013 z dne 8. 8. 2013 po uradni dolžnosti izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je

na podlagi 10. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) postopek o prekršku

zoper storilko ustavilo. Sodišče je ugotovilo, da je po izdaji plačilnega naloga začela veljati novela ZP-1H, ki je v prvi odstavek 42. člena ZP-1 prinesla novo določbo. Sodišče je štelo, da je ta nova določba, glede na to, da je umeščena med določbe o zastaranju pregona, materialnopravne narave, in nato ob uporabi načela milejšega zakona iz drugega odstavka 2. člena ZP-1 presodilo, da je ta določba za storilko prekrška milejša, saj v času izdaje plačilnega naloga ZP-1 takšne procesne ovire ni predvideval.

V konkretnem primeru je bilo, kot je razvidno iz spisovnega gradiva prekrškovnega organa, prvo dejanje prekrškovnega organa po ugotovljenem prekršku izdaja plačilnega naloga dne 27. 11. 2012, zato je sodišče štelo, da je bil s tem dnem začet postopek o prekršku. Ker je bil torej postopek o prekršku začet po preteku 30 dni od storitve prekrška, je sodišče presodilo,

da je v času odločanja o storilkini zahtevi za sodno varstvo obstajala okoliščina, ki izključuje postopek o prekršku.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo v zvezi s plačilnim nalogom vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve prvega odstavka 42. člena in drugega odstavka 2. člena ZP-1 na način iz 4. točke 156. člena ZP-1 in kršitve prvega odstavka 42. člena ZP-1 na način iz 3. točke 156. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da v skladu z drugim odstavkom 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovi kršitev zakona.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki prekrška, ki se o njej ni izjavila.

B. 4. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je dne 14. 6. 2103, to je po izdaji plačilnega naloga in še pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe, začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Ur. l. RS, št. 21-786/2013 z dne 13. 3. 2013, v nadaljevanju ZP-1H), ki je v prvi odstavek

42. člena ZP-1 dodal novo določbo, da postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od

dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni. Vrhovni državni tožilec v

zahtevi za sodno varstvo uveljavlja, da je sodišče v obravnavanem primeru napačno štelo, da ima nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1, ki jo je prinesla novela ZP-1H, materialnopravno naravo, in je zato uporabilo načelo milejšega zakona iz drugega odstavka 2. člena ZP-1, čeprav ga ne bi smelo. Pojasnjuje, da v teoriji in praksi kaznovalnega prava na splošno velja, da so določbe o zastaranju materialnopravne narave, vendar to ne velja samoumevno tudi za novo določbo o zastaranju prekrškov, zaznanih s tehničnimi sredstvi. Po njegovem mnenju že jezikovna razlaga te nove določbe pokaže, da je omejevalna zakonska določba izrecno vezana na začetek in ne na konec postopka, kar ji daje značilnost procesne predpostavke za začetek postopka in ne materialnopravne

določbe o zastaranju pregona. Ker gre torej za procesno določbo, prehodna določba enajstega odstavka 30. člena novele ZP-1H pa določa, da se pred uveljavitvijo tega zakona začeti postopki nadaljujejo in končajo po dosedanjih določbah ZP-1, sodišče nove določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1H v obravnavanem primeru ne bi smelo uporabiti.

5. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 se v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe ZP-1 ali

predpis, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši, pri čemer morajo prekrškovni organi in sodišča upoštevati spremembe materialnopravnih predpisov do pravnomočnosti odločbe, torej tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi. Pravilo milejšega zakona iz citirane določbe drugega odstavka 2. člena ZP-1 pa ne velja za določbe procesnopravne narave.

Za presojo utemeljenosti v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve, da sodišče v obravnavanem primeru ne bi smelo uporabiti nove določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1, ki jo je prinesla novela ZP-1H, je torej bistvenega pomena, ali je ta določba materialnopravne ali procesnopravne narave. Po stališču Vrhovnega sodišča(1) ima ta določba kljub temu, da je umeščena med določbe o zastaranju pregona, ki so materialnopravne narave, naravo procesne predpostavke za začetek postopka in gre torej za procesnopravno določbo. Vrhovni državni tožilec zato pravilno opozarja, da sodišče v določbi drugega odstavka 2. člena ZP-1 ni imelo podlage za njeno uporabo. Glede na to, da se je postopek v obravnavani zadevi začel pred uveljavitvijo novele ZP-1H, pa sodišče tudi ni imelo podlage za njeno uporabo v prehodnih določbah ZP-1H.

V enajstem odstavku 30. člena ZP-1H je namreč določeno, da se, v kolikor v prejšnjih odstavkih tega člena ni drugače določeno (za določbo spremenjenega prvega odstavka 42. člena ZP-1 ni drugače določeno), pred uveljavitvijo tega zakona začeti postopki nadaljujejo in končajo po dosedanjih določbah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo).

6. Glede na ugotovitev, da je nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 procesne narave in da se glede na prehodne določbe ne more uporabiti v obravnavanem primeru, Vrhovno sodišče pritrjuje vrhovnemu državnemu tožilcu, da sodišče te določbe ne bi smelo uporabiti. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovilo, da je bil s sodbo

Okrajnega sodišča v Celju, ZSV 206/2013 z dne 8. 8. 2013,

v korist

storilke prekršen prvi odstavek 42. člena ZP-1.

----

Op. št. (1): Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 117/2013 in IV Ips 123/2013,

obe z dne 19. 11. 2013.