Supreme Court dismisses appeal claiming procedural error regarding document transcription in civil debt case.

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.644,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

[JEDRO]

Napaka, kakršno predvideva zakon v 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je po svoji naravi tehnična, saj gre dejansko za nepravilen prenos določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo, pri čemer se sodišče do prenesenega dokaza vrednostno (še) ne opredeljuje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Tožena stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo iz vseh zakonsko predvidenih revizijskih razlogov. Graja zaključek sodišča, ki je svojo odločitev oprlo predvsem na dejstvo, da je tretji podpis na potrdilu napisan z drugačno barvo, kar naj bi kazalo na večjo verjetnost, da je tožena stranka denar tudi dejansko prejela in to dejstvo s tem podpisom tudi potrdila. Takšno stališče izpodbijane sodbe nasprotuje navedbam tožnika, da je toženec na potrdilu ob izročitvi denarja pripisal tako datum prevzema, kot tudi podpis.

S to navedbo, ki je sodišče ne oceni, se v celoti pokaže lažna zgodba tožnika, zaključek sodišča o pisalih različne barve pa se izkaže kot zmoten, kar kaže na procesno kršitev. Sodišče ne obrazloži, da je datum 30. 4. 2007 napisan z drugačno barvo kot sporni podpis, čeprav stranka sama trdi, da se je to zgodilo sočasno. To procesno kršitev je toženec uveljavljal že v pritožbi, vendar se sodišče o njej v izpodbijani sodbi ni izreklo. Sodišče bi moralo izvesti vse dokaze, jih vestno oceniti ter narediti dokazno oceno. Edini listinski dokaz v konkretnem postopku je laičen ter si ga vsak lahko razlaga drugače. Do napačne odločitve ne bi prišlo, če bi sodišče upoštevalo neskladja med navedbami tožeče stranke, ki se nanašajo na dogovor o prevzemu, ter na ostala neskladja, ki kažejo na kršitev 15. točke drugega odstavka 339.

člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ključen dokaz – pričo L. je tožeča stranka navedla šele v pripravljalni vlogi, sodišče pa se ni opredelilo do ugovora tožene stranke, zakaj priča ni bila omenjena že v tožbi. Priča L. tudi ni potrdila, da je pred gostilno videla prav toženo stranko, saj je povedala, da je videla starejšega moškega brez las (toženec pa ni brez las) in da „to je to“, zato ne drži zaključek sodišča, da je pred gostilno priča videla prav toženca. Vse to kaže na kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339.

člena ZPP; za protispisnost pa gre tudi pri ugotovitvi dejstva, da se je toženec 30. 4. 2007 nahajal v Umagu. Sodišče se v izpodbijani sodbi prav tako ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, kako je denar prišel na Hrvaško, četudi gre za pravno pomembno dejstvo, o čemer bi zaradi nezakonitega ravnanja tožnika morali biti obveščeni organi pregona. Med izpovedbami obstajajo neskladja glede izročitve, štetja denarja ter (ne)osvetljenosti parkirišča, kar vse kaže na procesne kršitve. Sodišče se prav tako ni opredelilo do izpovedb priče K., ki je v sporu povsem brez interesa.

Nepomembno je tudi dejstvo, da sta ravno okoli datuma vračila, ki naj bi bil predmet tega spora, stranki sklenili dve posojilni pogodbi, pri kateri je tožnik nastopal kot posojilojemalec. Sodišče bi moralo z izvedbo vseh dokazov priti do prepričanja s stopnjo gotovosti, a sta sodišči odločili že s stopnjo verjetnosti. Stranka, ki nosi dokazno breme, naj uspe, če bo svoje trditve dokazala „onkraj razumnega dvoma“. Sodba je nesklepčna, saj jo je sodišče oprlo na pravila o neupravičeni obogatitvi. Stranka ni navedla, da je bila posojilna pogodba sklenjena, denarja pa nista prevzeli pooblaščeni osebi.

Če bi ti denar tudi dejansko prevzeli, bi bil temelj zahtevka neupravičena obogatitev in ne posojilna pogodba, zaradi česar je tožba nesklepčna. Brez navedbe slabe vere je zakonske zamudne obresti mogoče uveljavljati šele od vložitve tožbe dalje.

Odgovor nasprotne stranke

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo (pravočasno) odgovorila. Sodbi sodišč druge in prve stopnje sta jasni ter logično obrazloženi. Toženec se z odločitvijo sodišča ter načinom presoje dokazov ne strinja, vendar to ne more vplivati na zakonitost sodbe v smislu očitane kršitve. Prikazovanje neskladij, ki jih izpostavlja revident, kaže na nestrinjanje toženca z ugotovljenim dejanskim stanjem, zaradi česar o protispisnosti ni mogoče govoriti. Iz sodb sodišč ne izhaja, da bi sodišči odločali s stopnjo verjetnosti. Sodišče druge stopnje se je v sodbi res nekoliko nerodno izrazilo, da je verjetnejša razlaga tožnika, pa vendar to ne pomeni, da je bila končna odločitev sodišča sprejeta s stopnjo verjetnosti. Zmotna uporaba materialnega prava ni podana, saj je sodišče odločitev pravilno oprlo na določila posojilne pogodbe.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so sledeče:

- med pravdnima strankama je bil sklenjen ustni dogovor, da bo tožnik tožencu izročil posojilo v višini 50.000,00 EUR, če bo toženec posojilo potreboval;

- toženec je na podlagi takšnega ustnega dogovora dne 26. 4. 2007 sestavil pogojno potrdilo;

- potrdilo vsebuje tri podpise toženca, in sicer: 1) na levi strani potrdila pod datumom 26. 4. 2004 je podpis toženca, ki ga je pristavil ob sestavi potrdila; 2) na koncu besedila na desni strani je podpis toženca, s katerim pogojuje veljavnost potrdila le za primer, če se denar prevzame oz. izroči; in 3) desno spodaj je podpis, ki je v drugi barvi črnila in ki je bil podpisan ob prevzemu denarja, to je 30. 4. 2007;

- v potrdilu je bilo predvideno in izrecno zapisano, da bosta denar prevzela pooblaščenca g. M. ali g. K., vendar je denar kasneje dejansko prevzel toženec osebno in je ob prevzemu denarja potrdilo tudi podpisal (tretji podpis);

- tožnik je za izročitev posojila opravil dva dviga denarja z bančnega računa, in sicer 26. 4. 2007 v višini 25.000,00 EUR ter 30. 4. 2007 v višini 27.000,00 EUR, od česar je 2.000,00 EUR zadržal za lastne potrebe;

- tožnik je posojilo izročil neposredno tožencu;

- do prevzema posojila je prišlo pri pri Umagu (Hrvaška) na parkirišču pred (po imenu neznano) gostilno tako, da je tožnik tožencu denar izročil v kuverti, pri čemer toženec denarja ni preštel, ampak je na sprednjem delu (tožnikovega) avtomobila podpisal potrdilo;

- s tožnikom se je na kraj prevzema denarja pripeljal tudi tožnikov prijatelj, priča R. L., katerega je tožnik pobral pri Savudriji. Ta je v času prevzema denarja sedel na prednjem sedežu tožnikovega vozila;

- toženec je bil posojilo dolžan vrniti do 1. 6. 2007.

7. Ugotavljanje dejstev ter

dokazna

ocena

spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja, katerega presoja je v revizijskem postopku izrecno izključena; vendar lahko v primerih, ko sodišče pri formuliranju

dokazne

ocene

ne upošteva metodoloških napotkov 8. člena ZPP, takšno postopanje sodišča preide v bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določba z generalno klavzulo ureja kršitve, ki onemogočajo preizkus sodbe zaradi nejasnosti, nerazumljivosti ter neobrazloženosti. Revident v pretežnem s svojimi očitki graja prav dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, saj ni zadovoljen z dejanskimi ugotovitvami in zaključki. Z iztrganimi citati posameznih navedb, izpovedb in njihovim medsebojnim primerjanjem ponuja svojo dokazno oceno, kar pa po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni dovoljeno. V izpodbijanih sodbah sprejeta pravna razlaga temelji na dejanskih ugotovitvah in obrazloženi ter ustrezni dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo potrdilo (o posojilu) sestavljeno s strani toženca dne 26. 4. 2007 ter da je tistega dne kot datum prevzema določil dan 30. 4. 2007, kar je v potrdilu tudi zapisal. Celotno potrdilo je bilo napisano z eno barvo pisala, z izjemo podpisa, ki se je nahajal na desni strani spodaj (in ki izkazuje prejem denarja ter je napisan z drugo barvo pisala). Poleg tega dejstva so bili za odločitev sodišča ključni še ostali izvedeni dokazi – zaslišanje strank ter priče, ki je iz sprednjega sedeža vozila opazoval prevzem denarja. Vse izvedene dokaze je sodišče po skrbni presoji vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj ocenilo, ovrednotilo in podalo dokazno oceno, ki jo je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo v celoti potrdilo in v 5. točki izpodbijane sodbe ponovno poudarilo ključne ugotovitve ter razloge za takšno odločitev. Izpodbijana sodba je tako jasna, določna, zmožna preizkusa ter izdana na podlagi zadostne stopnje materialne resnice, torej prepričanja. V delu sodbe, na katerega se nanaša očitek revidenta, da je bila odločitev sprejeta le s stopnjo verjetnosti, pa je sodišče zgolj pojasnilo, da je izjava tožnika, ki se nanaša na tretji toženčev podpis, verjetnejša, prepričljivejša od toženčeve, kar je v nadaljevanju obrazložitve še dodatno podkrepilo z ostalimi izvedenimi dokazi.

8. Prav tako neuspešno revident z navideznim konstituiranjem kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP posredno želi izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Za protispisnost po tej določbi gre, kadar o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisi le-teh, in med samimi listinami, zapisniki ali prepisi. Napaka, kakršno predvideva zakon v tej točki, je po svoji naravi tehnična, saj gre dejansko za nepravilen prenos določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo, pri čemer se sodišče do prenesenega dokaza vrednostno (še) ne opredeljuje. Izpodbijana sodba takšnih napak ne vsebuje, pač pa revident tudi z uveljavljanjem te kršitve izkazuje nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi, ki pa so posledica sodnikovega sklepanja, vrednotenja dokazov ter presoje strankinih navedb, kar ne predstavlja protispisnosti v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa dokazno oceno, ki ni predmet revizijske presoje.

9. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago spora navedlo (tudi) določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanašajo na neupravičeno obogatitev. Revident je že v pritožbi grajal takšno stališče sodišča prve stopnje, na pritožbene očitke pa mu je (pravilno) odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je poudarilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, na podlagi katere je bil tožencu izročen denar ter na podlagi katere je zaradi nevračila posojila toženec v zamudi od 1. 6. 2007 dalje (zaradi česar mu na podlagi 378. člena OZ od prvega dne zamude dalje dolguje tudi zakonske zamudne obresti), zato izpodbijani sodbi tudi v tem delu ni mogoče očitati napak in nepravilnosti.

10. Revizija tožeče stranke ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožniku povrniti njegove stroške revizijskega postopka. Višina stroškov je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.