Slovenian Supreme Court dismisses appeal where inheritance claim value is calculated per heir individually, not cumulatively.

Revizija se zavrže.

Vsaka stranka nosi svoje revizijske stroške.

[JEDRO]

Tožniki so nujni dediči, a vsak uveljavlja svojo pravico do izplačila denarne vrednosti nujnega deleža. Vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna pravica do revizije, se ugotavlja po drugem odstavku 41. člena ZPP, to je za vsakega tožnika posebej.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da v zapuščinsko premoženje po pok. J. Z. spada darilo, ki je bilo dano tožencu z izročilno pogodbo z dne1. 4. 1998, in sicer 16,66% do celote, kar se vrne zaradi dopolnitve nujnih deležev tožnikov oziroma ob upoštevanju obračunske vrednosti zapuščine, pri čemer dedni delež vsakega od tožnikov znaša do 1/12. Kolikor so tožniki zahtevali večji delež darila, je zahtevek zavrnilo (I./1 izreka sodbe prve stopnje). Tožencu je naložilo, da plača vsakemu od tožnikov vrednost nujnega deleža v višini 27.485,50 EUR (oziroma vsem tožnikom skupaj 109.942,00 EUR), v petih letih oziroma v petih letnih obrokih, pri čemer so v nadaljevanju navedeni zneski in zapadlost posameznih obrokov, ki se vsako leto revalorizirajo v skladu z drugim odstavkom 15. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I./2 izreka sodbe prve stopnje). Zavrnilo je tudi vse nadaljnje tožbene zahtevke in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tudi del zahtevka, vsebovanega v I./1 točki izreka sodbe prve stopnje, zavrnilo. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in odločitev v prvem odstavku I./2 točke in v I./3 točki sodbe sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo je toženec pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v II. in III. točki izreka in predlaga, da revizijsko sodišče pritožbi ugodi tudi v preostalem delu in sodbo prve stopnje razveljavi v izreku v točki I./2 in v stroškovnem delu in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Z izpodbijanim delom sodbe druge stopnje je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan plačati „vsakemu od tožnikov vrednost nujnega deleža v višini 27.485,50 EUR (oziroma vsem tožnikom skupaj 109.942,00 EUR), v petih letih“ oziroma v petih letnih obrokih, in odločitev o pravdnih stroških.

7. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP) ali če je predhodno dopuščena (tretji odstavek 367. člena ZPP). Tožniki so nujni dediči, a vsak uveljavlja svojo pravico do izplačila denarne vrednosti nujnega deleža. Vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna pravica do revizije, se ugotavlja po drugem odstavku 41. člena ZPP, to je za vsakega tožnika posebej. Dejstvo, da je bil združen postopek po tožbi prvega tožnika s tožbo preostalih treh tožnikov, in da so trije tožniki tožbo vložili skupaj, ne pomeni, da se vrednosti seštevajo, saj peti odstavek 367. člena ZPP ne velja za subjektivno, pač pa le objektivno kumulacijo zahtevkov. Procesnopravna razmerja več strank na aktivni ali pasivni strani, združena v skupno razpravljanje in odločanje, ohranjajo namreč vsako svojo identiteto, vsaka stranka vodi svoj spor samostojno in neodvisno od drugih ter pravice do revizije ne pridobi zgolj zato, ker je bilo o njihovih zadevah odločeno z eno odločbo. To pomeni, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za vsakega tožnika znaša (le) 27.485,50 EUR in bi bila revizija dovoljena le, če bi bila predhodno dopuščena.

8. Tudi zoper odločitev o stroških postopka revizija ni dovoljena. Odločitev o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP) in je po svoji naravi odločitev o stranski terjatvi. Ker to ni sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, revizija zoper njega ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP).

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo (377. člena ZPP).

10. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, sam nosi svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožeče stranke pa za odločanje ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj na toženčevo revizijo vsebinsko odgovarja.